DL: Tukaj so kovali že za rimske legije

19.9.2014 | 12:00

Tonka Krajnc — za pokojnim možem Janezom je zdaj ona ena izmed glavnih organizatorskih duš delavnice. (Foto: M. L.)

Ado Barbiš, Peter Fajfar, Ivan Polajnar, Klemen Zorko in Jernej Zorko (Foto: M. L.)

Misleče kladivo (Foto: M. L.)

Iz kovačnice Jerneja Zorka v Župeči vasi je maja spet odmevalo od udarcev kladiv, zvena jekla, šumenja plamena in rezkih zvokov mehanskih žag in pil. Društvo za varilno tehniko Ljubljana je s svojo sekcijo likovnih ustvarjalcev v kovini Plamen namreč z Zorkovimi organiziralo že trinajsto delavnico za umetnostno oblikovanje kovin.

»Zanimanje za delavnico je izjemno. Mogoče smo letos naredili dve nadgradnji. Tako smo že prvi dan pokazali študentom postopke in so lahko drugi dan že začeli delati. Druga nadgradnja je to, da imamo letos še tuje študente,« je o letošnjem delovnem srečanju povedal Peter Fajfar z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. »Vsak študent ima svojo idejo. Večina jih ima tukaj prvič v rokah varilni aparat in kovaško opremo. In si niti ne predstavljajo, da znajo narediti nekaj tako lepega. Srce se nam topi, ko vidimo, s kakim žarom ustvarjajo. Vsi se veselimo te delavnice, iz leta v leto. Glas o tej delavnici se širi, študentje nas sprašujejo, kdaj bo. Ta delavnica je del obreda.»

Ado Barbiš iz šolskega centra Postojna je bil na vdušen nad vzdušjem: »Jernej Zorko reče: ´Nič znanja ne bom nesel s seboj. Želim ga širiti.´ Ivan Polajnar pa pravi, da če iz cele skupine ´zastrupimo´ z idejo umetnostnega oblikovanja kovin samo enega, smo opravili svoje poslanstvo.«

Glas o delavnici res seže daleč. Gerard Valverde, študent industrijskega menedžmenta, se resda izobražuje v Ljubljani, a je njegov pravi dom Barcelona, in tja bo odnesel vtise z delavnice v Zorkovi kovačiji. »V naši državi ni takih priložnosti. Prvič v življenju imam ob univerzitetnem študiju opraviti v živo s kovaškim orodjem, z varjenjem in vlivanjem. Delavnica je pomembna, ker spoznam obnašanje materiala v različnih termo-mehanskih pogojih. Vse mi je novo in počutim se fenomenalno,« je dejal Gerard.

Tudi Matija Brumat, na ljubljanski fakulteti za strojništvo mladi raziskovalec na področju dinamike strojev, v delavnici vidi dobro praktično dopolnitev izobraževanja. »Kovanje potrebujemo vsak dan, na primer v proizvodnji delov za avtomobilsko industrijo. Kovanje je tako prisotno, a je skrito očem.«

Študentki inženirstva na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti Špeli Jeraj ni bilo prezahtevno narediti posode za zalivanje. Zamisel je bila njena, uresničila jo je s pomočjo mentorjev.

S takim povezovanjem zamisli in izkušenj udeleženci kovaško delavnico razvijajo tudi kot »kovačnico« dobrih vrednot. Ivan Polajnar z ljubljanske Fakultete za strojništvo: »Osnovna ideja delavnice je vzgoja in občutek, da se da problem rešiti, če se ozreš naokoli. Prvi ti je sosed, prijatelj, kolega – živ organizem, ki ti nekaj pokaže. Človekova socialna zaprtost, individualizem, je problem zahodne civilizacije. Zahodna družba gleda vsako stvar samo skozi profit. To ni dobro. Naša delavnica je primer, ko ne gre za profit.«

Tudi Jernej Zorko in njegov sin Klemen Zorko, ko odstopita domačo kovačijo umetnikom, nimata v mislih zaslužka. Več namreč človeku dajo v takem vrvežu nekako brezčasni občutki, ki jih je Klemen izrazil z besedami: »Kovaštvo in železarstvo sta nekako naša tradicija. Že za rimske legije so kovali meče na slovenskih tleh.«

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista, 5. junija 2014

M. Luzar