DL: O dodani vrednosti - Poznati svoj produkt in ga razvijati

8.9.2014 | 10:55

Matjaž Marovt (Foto: B. B.)

Jubilejni 30. akademski večer, ki so ga  pripravili na novomeškem rotovžu, je bil posvečen vprašanju dodane vrednosti v podjetjih. Zanimivo predavanje, ki bi si zaslužilo več poslušalcev, sta pripravila namestnik generalne direktorice v Adrii Mobil in direktor njene tehnične direkcije mag. Matjaž Marovt ter Igor Žula, ustanovitelj svetovalnega podjetja 3projekt.

Dodana vrednost, preprosto jo lahko definiramo kot razliko med nabavno in prodajno vrednostjo blaga in storitev (stroški dela tu niso šteti), je v razviti Evropi na zaposlenega 2,7-krat večja kot v Sloveniji. Ali so neučinkoviti slovenski delavci? Ne, odgovarja Marovt, osnovni problem je v menedžmentu.

Izplačilo ene povprečne bruto plače z obdavčitvijo, regresom, plačilom malice in prevoza na delo delodajalca v Sloveniji na leto stane 21.800 evrov. Podjetje, ki na zaposlenega ne dosega take vrednosti, nujno potrebuje prestrukturiranje, sicer je obsojeno na propad.

Žal pa se programi prestrukturiranja pri nas vse prepogosto začenjajo in končajo z nižanjem stroškov plač ter krčenjem sredstev za investicije in vzdrževanje. Pravo vprašanje bi moralo biti, kako ustvariti več, sta poudarila predavatelja in se na koncu strinjala, da programa prestrukturiranja najbrž ne more izpeljati uprava, ki je podjetje pripeljala v težave.

Kakovostne odgovore na vprašanje, kako povečati dodano vrednost, da lahko le uprava, ki zelo dobro pozna svoj produkt, pa naj bo to nogavica ali avtodom. Dokler se bodo uprave ukvarjale predvsem s financami in lastninjenjem, odgovorov na to vprašanje ne bodo našli, je poudaril Marovt in ocenil, da je pri nas v upravah premalo tehničnega kadra. »Ključ do uspeha je imeti boljši, drugačen, koristnejši produkt. Tovarna nogavic se mora ukvarjati z nogavicami. Če bodo delali tako kot drugi, bodo prodajali poceni izdelek,« je na primeru težav Polzele, ki ustvari na zaposlenega okoli 15.000 evrov dodane vrednosti, povedal Marovt. »Ne gre za nobeno atomsko fiziko, njihova težava je preprosta - imajo produkt, ki ga v Sloveniji ne moreš delati.«

A to ne pomeni, da v Sloveniji ni mogoče izdelovati nogavic. Pravo vprašanje je, kakšne nogavice lahko izdelujemo, saj imamo v Sloveniji na drugi strani podjetje, ki svoje specializirane in visokoinovativne tekaške nogavice prodaja po 20 evrov za par. Navsezadnje je tudi Adria Mobil del lesnopredelovalne oz. pohištvene branže, ki je v Sloveniji skorajda izumrla, pa v Novem mestu na zaposlenega ustvarijo več kot 50.000 evrov dodane vrednosti.

Za učinkovito upravljanje dodane vrednosti je po Marovtovem mnenju najprej treba prepoznati pravo vrednost svojega produkta in določiti pravo vrednost nabavljenega blaga. Zadnje je običajno izpostavljeno velikim korupcijskim tveganjem, česar se Marovt kot nekdanja odgovorna oseba za nabavo v sistemu Gorenje še kako dobro zaveda. Tretja zapoved je učinkovit delovni proces, kjer imamo po ocenah Žule v Sloveniji okoli 20 odst. rezerve, kar v denarju pomeni milijardo evrov.

Marovt je prepričan, da je ob upoštevanju zgornjih izhodišč mogoče v vsaki branži poslovati uspešno. A le če se ne zadovoljimo s povprečjem, ne pri svojem produktu ne pri kadrih. »Zakaj smo lahko Slovenci tako nepopustljivi pri ocenjevanju dosežkov naših športnikov, na drugih področjih pa ne? Dokler bomo zaposlovali prijatelje, bomo imeli, kar imamo. Prav, a potem ne smemo tarnati, da nam gre slabo. Ta slovenska kultura in ideja, da bi imeli veliko denarja, preprosto ne gresta skupaj.«

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista, 22. maja 2014

Boris Blaić