DL: Kmetija Škrbina - Če pridno dela vsa družina, je uspeh zagotovljen

5.9.2014 | 14:45

Jožica z leseno salamoreznico, Alojz pa s priznanjem za zmago na letošnji finalni salamijadi. (Foto: L. M.)

Alojz med biki — skrb za živino je še kako pomembna. (Foto: L. M.)

Ste že videli lepšo fotografijo? Jožica in Alojz Škrbina v zorilnici suhomesnatih dobrot. (Foto: L. M.)

Kadar je Jožica Škrbina obiskovalcem turistične kmetije za dobrodošlico narezala domačo salamo, je slišala same pohvalne besede: kako je lepa, dobra, okusna, dišeča ... In res je bilo tako. Od nedavnega pa jim bo lahko povedala še, da okušajo najboljšo salamo v Sloveniji. Turistična kmetija Škrbina z Vinice pri Šmarjeti je namreč na 18. finalu slovenskih salamijad v Bistrici ob Sotli zmagala.

Takega uspeha so Jožica in Alojz Škrbina ter vsa družina zelo veseli. Na salamijadah sodelujejo že kakih deset let in vedno se uvrstijo v finale. Tokrat pa so bili najboljši. »To je res krasno, ker vemo, da je prav vseh 61 salam, ki so bile na 14 salamijadah po Sloveniji uvrščene v f inale, res odličnih in da so med njimi minimalne razlike. Ampak nekaj je očitno pretehtalo, da je bila naša najboljša,« pravi gospodar Alojz. Še ena izmed njihovih salam iz druge serije, pod katero je bil podpisan sin Gregor, je bila v vrhu, na 6. mestu.

ŽIVINOREJSKA KMETIJA

Ni nepomembno povedati, da pri družini Škrbina vse suhomesnate izdelke, med katere ne sodijo le salame, pač pa tudi klobase, špehovke, krače, šunke, slanina, idr., izdelajo iz domačega, svojega mesa, saj se ukvarjajo z živinorejo in prašičerejo, predelavo mesa pa imajo kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. »Naši biki, prašiči in kokoši jedo doma pridelano hrano, kar se gotovo pozna pri kakovosti,« meni gospodar. Salame delajo na star način. Ohlajeno meso razrežejo, obdelajo, uporabljajo pa le osnovne začimbe: sol, poper, česen. Seveda je pomembno, koliko je česa. Salame dimijo s suhimi bukovimi drvmi, zorijo pa jih v kleti stare hiše, kjer so po besedah Alojza idealni pogoji, kar zadeva temperaturo in vlago. Ko so izdelki gotovi, jih vakuumsko pakirajo.

Kot pravi gospodinja Jožica, ki je pri salamah nepogrešljiva, zelo rad pa pomaga tudi Gregor, se učijo iz leta v leto. »Nikoli vsega ne veš, vedno se da še kaj več in drugače, npr. pri dimljenju. Marsikaj smo se naučili tudi na salamijadah, ko se salamarji pogovarjamo, kako kdo kaj naredi,« pravi Jožica. S prodajo izdelkov, med katerimi so tudi domači ocvirki, ki jih Jožica pripravi v krušni peči, nimajo težav. Največ jih prodajo doma, na kmetiji, hodijo pa tudi na sobotno šmarješko tržnico v Šmarješke Toplice, kjer se ustavljajo gostje iz term, pa na Gregorjev sejem v Novo mesto, v Komendo in še kam. V glavnem imajo že kar stalne stranke, ki so zadovoljne in se vračajo. To velja tudi za sveže meso, ki ga imajo Škrbinovi redno vse leto. Na leto doma namreč zredijo in dajo v zakol okrog 40 bikov in 150 prašičev. Seveda imajo tudi kokoši in domača jajca.

V MEVCAH ZIDANIŠKI TURIZEM

Na kmetiji, ki ima kar štirideset hektarov obdelovalne zemlje, od tega petnajst hektarov njiv in okrog osemnajst travnikov, je zato vedno veliko dela. Tudi dva hektara ekstenzivnih sadovnjakov, v katerih imajo predvsem stare sorte jablan za domači kis, sok in žganje, zahtevata svoj čas, ravno tako vinograd v Mevcah, kjer je »glavna« Jožica, ne le pri rezi, tudi pri kletarjenju. Na leto pridelajo okrog pet tisoč litrov vina, v glavnem cvička, nekaj tudi modre frankinje in laškega rizlinga. Tudi pri vinu so na lokalnih ocenjevanjih že dosegli lepe rezultate.

V Mevcah so pred šestimi leti odprli velik objekt z nastanitvami – v večji sobi sprejmejo do 55 obiskovalcev, ki jih seveda sami tudi pogos tijo, saj je Jožica odlična gospodinja, uspešna tudi na ptujskih tekmovanjih Dobrote slovenskih kmetij. Speče domači kruh, pripravi kosilo z domačo hrano: juhami, več vrstami mesa, štruklji, sladicami itd. Vse pridelajo in naredijo sami. Prav popoldne na dan našega obiska so pr ičakovali avtobus turistov, zato je imela Jožica veliko opravil, a si je vseeno vzela čas za klepet. »Če človek rad dela in z dobro voljo, gre vse,« pravi.

V zidanici imajo štiri apartmaje, v katere prihajajo zlasti tujci, od Francozov, ki so že stalni gostje, do Afričanov, Novozelandcev ... Obiskovalci si radi pogledajo tudi njihovo kmetijo na Vinici, kjer imajo mini muzej domačega kmečkega orodja in strojev. Štiristo let staro, napol leseno in napol kamnito hišo, ki so jo dokupili s sosednjo domačijo, nameravajo urediti kot muzej s črno kuhinjo itd.

PET OTROK, VSI PRIDNI

Načrtov, med katerimi so tudi novi hlevi za prašiče in bike pa ureditev lastne klavnice, jim ne manjka, k sreči pa tudi ne pridnih rok. Alojz in Jožica vsega ne bi zmogla brez pomoči otrok. Najstarejši sin Izidor, dipl. inž. strojništva, zaposlen v krški nuklearki, ima že svojo družino, Alojz in Jožica pa dva vnuka. Vanja dela v medicinski stroki v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, Gregor, ki bo prevzel domačo kmetijo, je kmetijski inženir in zaposlen v novomeški Krki, ravno tako pa tudi univ. dipl. inž. kemije Lidija. Najmlajša hči Natalija je še študentka kemije na ljubljanski univerzi. Vsi otroci so torej študirani, a tudi na kmetiji znajo poprijeti za vsako delo. Da sta jih naučila delovnih navad, sta Jožica in Alojz lahko res upravičeno ponosna.

V bližnji prihodnosti ju čaka še nekaj lepega. Kot zmagovalca na državni salamijadi sta prejela leseno salamoreznico, glavna nagrada pa je 4-dnevni oddih za dve osebi v Termah Olimia. Čeprav je na vsaki kmetiji, sploh na njihovi, dela res vsak dan ogromno, si bosta dopust prav gotovo privoščila, pravita. Tudi sicer gresta vsako poletje na morje, kar lahko samo pohvalimo, saj mnogi veliki kmetje mislijo, da se to ne da. Lepo je delati, lepo pa je tudi malo zamenjati okolje in se odpočiti ter nato spet priti domov in se zagnano lotiti dela.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista, 29. maja 2014

Lidija Markelj