DL: Padel z višine 14 metrov in preživel; invalid se mora vrniti na delo

27.8.2014 | 14:45

Takole preživlja večji del dneva. Bolečine zaradi hudih poškodb, ki jih je utrpel ob padcu s strehe, so namreč še vedno neznosne in brez protibolečinskih tablet ne gre.

Sandi je vesel, da mu je sin priskrbel psa, sprehod okoli hiše s štirinožnim prijateljem ga namreč najbolj pomiri.

Ob vikendih je doma, je pa trenutno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Vojnik.

»Ni hujšega, kot da lahko le nemočen opazujem, kaj je treba narediti. Nisem namreč človek, ki bi miroval, a ko poskušam prijeti za delo, lahko le nemočno ugotovim, da ne zmorem,« pravi 50-letni Sandi Agrež iz Artič pri Brežicah, ko v roki drži odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da je zmožen za delo in da mora opravljati 8-urni delovnik. Trenutno je hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Vojnik.

Če je bil Sandi Agrež pred 8. septembrom 2010 mož, ki je prijel za vsako delo, sposoben in zagnan, skoraj sam je na primer popolnoma obnovil in naredil pohištvo za hišo, kjer prebiva z družino, mu je tista septembrska sreda za vselej življenje postavila na glavo. Pravzaprav je bil pravi medicinski čudež, da je preživel, saj je seznam poškodb, ki jih je utrpel ob padcu s 14 metrov visoke strehe, tako dolg in obsežen, da je kazalo, da je zapisan smrti: 15 zlomljenih reber, dvoje reber je predrlo jetra, eno rebro je bilo zapičeno v pljuča, poškodovani je imel lopatici in ključnico, medenica je bila počena, stegnenica zlomljena, srce odrgnjeno, poškodovana je bila hrbtenica, izpadlo mu je 6 zob, vranico je hud pritisk ob udarcu pretrgal na pol in so jo morali odstraniti. V medenici in kolkih ima 1,3 kilograma titana, v telesu 16 vijakov. V devetih dneh je imel 68 ur operacij. Ko je v bolnišnici dobil še smrtonosno sepso in je bil tik pred tem, da bi ga odklopili od naprav, ki so ga držale pri življenju, je srce začelo čudežno delati, potem pa postopoma tudi drugi organi. Imel je neverjetno moč, ki ga je držala pri življenju.

POKONCI GA DRŽIJO ZDRAVILA

In kakšno je njegovo zdravstveno stanje slabe štiri leta po nesreči, do katere ne bi prišlo, če bi njegovi nadrejeni v Komunalno stanovanjskem podjetju (KOP) Brežice spoštovali odločitev zdravnikov, da Agrež zaradi nizkega krvnega tlaka sploh ne sme delati na višini? »Sem le kos neuporabnega mesa. Vsak dan pojem 12 tablet, da lahko kolikor toliko funkcioniram. A to je kemija, ki me drži pokonci. Bolečine so moj vsakdan, če se slučajno kakšno jutro zbudim brez bolečin, je to čudež. Nisem človek, ki bi miroval, zato poskušam delati, a ne gre. Zame je največja kazen, da moram ležati v ležalniku in za skoraj vsako stvar prositi taščo, tasta, prijatelje, domače. Poslušajte: kukavica se oglaša! In kaj si lahko mislim ob tem? Začnem razmišljati, kaj je treba še narediti. Če bi lahko delal, me invalidska komisija zagotovo nikoli ne bi videla,« je nizal misli Sandi.

Invalidska komisija 2. stopnje, ki so jo sestavljali trije zdravniki, je namreč ugotovila, da je pri Agrežu podana 3. kategorija invalidnosti in da je zmožen delati lažje delo poln delovni čas. »Ko sem dobil odločbo, sem se sesul. Še dobro, da imam pri vsem tem podporo žene, sina in obeh bratov,« zavzdihne Sandi, ki je bil znan kot garač, ne le v službi, tudi ko je bilo treba prijeti za delo doma ali pomagati sorodnikom in prijateljem. »Danes lahko po stanovanju malo posesam z majhnim sesalcem. Sedaj je v moji novi pogodbi o zaposlitvi navedeno, da bom čistil poslovne prostore družbe,« doda.

V TOŽBO

»Odločbo smo dobili v začetku marca, sedaj pa smo zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vložili tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, saj pri Agrežu poškodbe in stanje po padcu narekujejo razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti in invalidsko upokojitev,« je zadevo komentiral Agrežev odvetnik Boštjan Podgoršek. Invalidsko upokojitev je pred slabim letom predlagal tudi kirurg travmatološke ambulante Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki ga je zdravil in tudi operiral. Da izboljšanja ni pričakovati, da je stanje kronično in da Agrež ni sposoben za pridobitno delo, je julija lani v izvid napisal zdravnik iz oddelka za terapijo bolečine.

ŽE ENA SODNA ZMAGA

Sandi pa se je moral poleg dolgotrajnega in zahtevnega zdravljenja zadnja leta ubadati tudi s sodnimi mlini. Že v preiskavi takoj po nesreči se je namreč izkazalo, da sploh ne bi smel opravljati del na višini, saj mu je zdravnik zaradi zelo nizkega krvnega tlaka že leta 2005 prepovedal delo na višini, o tem pa so bili seznanjeni tudi nadrejeni. A kljub temu je moral večkrat delati na višini, kamor ga je poslal njegov nadrejeni Dušan Gramc. Čeprav je Agrež opazil, da ta zahteva ni zrasla na »Gramčevem zelniku«, pač pa je bil občutno bolj strog do delavcev, ko se je vrnil s sestanka s svojimi nadrejenimi, ki so očitno močno pritiskali nanj.

Sprva je bil zaradi nesreče obtožni predlog spisan za Dušana Gramca, a ta je zaradi bolezni umrl, zato naj bi bil sedaj po zakonu o odgovornosti pravnih oseb odgovoren KOP Brežice, obtožni predlog pa je podjetju očital opustitev dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev in ogrožanja varnosti pri delu. Sodni postopek je pokazal, da je za nesrečo zaradi opustitve predpisov iz varstva pri delu odgovorno podjetje, zaradi česar je sodnik Almir Kurspahič januarja letos na okrajnem sodišču Brežice podjetju izrekel denarno kazen 40.000 evrov. »Pisno sodbo okrajnega sodišča smo dobili tik pred prvomajskimi prazniki, ki so jo pravniki že preučili in se bomo nanjo seveda pritožili, saj vsa dejstva, zapisana v sodbi, ne držijo, zato bomo skušali sodbo ovreči,« je povedal direktor KOP Brežice Stanko Tomše. V pogovoru za Dolenjski list je obžaloval nesrečo, ki je tako močno zaznamovala Agreževo življenje. »Odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne morem komentirati, saj gre za strokovno zdravniško odločitev, smo pa takoj, ko smo jo prejeli, za Agreža poiskali ustrezno, omejitvam primerno delovno mesto in mu spremenili pogodbo o zaposlitvi,« je še dodal Tomše.

Sandi sedaj zaradi vsega skupaj živi v negotovosti. »Nisem simulant, da ne bi kdo mislil! Vedno sem bil srečen, ko sem delal in ko sem videl rezultate svojega dela. Sedaj lahko le čakam, gledam in druge prosim, če mi pomagajo. Moje delovno mesto je sedaj ležalnik, nesreča pa mi je vzela vse: od užitkov do dela. Zdaj je vsega konec,« razmišlja. A kljub vsemu ima še vedno načrte, v najemu ima namreč ribnik in rad bi v njem gojil krape.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista, 8. maja 2014

Tanja Jakše Gazvoda