DL: Kostanjeva šiškarica se širi - Nemočni proti osici, ki napada kostanj

24.8.2014 | 12:30

Čebelar Matjaž Kirn je zaskrbljen, saj bolezni ni mogoče več zatreti.

Bolezen prepoznamo po okroglih zadebelitvah na poganjkih, glavnih listnih žilah ali pri osnovi moških socvetij.

Zdrav list je na kostanju na Pahi že težko najti.

Zaradi kostanjeve šiškarice (latinsko ime zanjo je Dryocosmus kuriphilus Yasumatsu), majhne osice, ki velja za najnevarnejšega škodljivca pravega kostanja, je v nekaterih predelih države, predvsem na Primorskem, propadlo že ogromno kostanjev. Na Dolenjskem so jo pozorni opazovalci narave prvič opazili pred dvema letoma, letos pa je bolezen že tako napredovala, da je ni mogoče več enostavno zatreti.

»Bolezen se širi bliskovito. Lani sem sem in tja na kakšnem listu opazil šiške, ki jih ta škodljivec povzroča na poganjkih in na debelejših listnih žilah. Letos se je bolezen tako razmahnila, da na drevesu kostanja že težko najdem zdrav list,« pove čebelar Matjaž Kirn z Malega Slatnika, ki je bolezen najprej opazil v bližini čebelnjaka na Pahi nad Otočcem. Kolegi čebelarji, ki čebele vozijo na pašo v Krakovski gozd in na Mokrice, so mu že lansko leto tožili, da so slabo točili.

Kostanjeva paša je ena glavnih paš za čebele, kostanjev med pa velja za zelo kakovostnega. Kot pojasni Kirn, ki čebelari že dve desetletji in je deset let zapored uspel prezimiti vse družine iz več kot 50 panjev, kostanj medi kljub suši in ima veliko cvetnega prahu, cveti pa skoraj mesec in pol, zato je ta paša zelo pomembna. Akacija na primer cveti le dva tedna.

V ENI ŠIŠKI TUDI DO DESET LIČINK

Bolezen, ki so jo k nam zanesli s sadikami maronija iz Italije leta 2005, tja pa je prišla s Kitajskega, ne pomeni le izgube kostanjeve paše, ampak lahko močno prizadene letni prirast poganjkov in lesa, zmanjša pridelek plodov in povzroča hiranje dreves. Prepoznamo jo po okroglih zadebelitvah, ki se oblikujejo spomladi po začetku odganjanja na poganjkih, glavnih listnih žilah ali pri osnovi moških socvetij. Šiška nastane kot odziv rastline na navzočnost ličink v brstih. V vsaki šiški, te so velike po 0,5 do 4 centimetre, se ta čas že razvijajo ličinke. V eni šiški jih najdemo med tri in deset, iz katerih se izleže enako število osic.

»Ko kostanjevo šiškarico opazimo, smo lahko že močno zaskrbljeni, saj je bolezen že napredovala, mi pa smo pred njo povsem nemočni,« razlaga Kirn. Dokler je razširjenost kostanjeve šiškarice še zelo omejena, nekateri predlagajo sprotno odstranjevanje in uničevanje okuženih delov rastlin s sežiganjem, a ko se škodljivec ustali, ga s tem ni več mogoče obvladati.

Na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ugotavljajo, da se niti uporaba insekticidov ni izkazala za učinkovit način, saj so jajčeca in ličinke zavarovane v rastlinskih šiškah in jih insekticid ne doseže. Mehanične metode, kot sta odstranjevanje napadenih poganjkov in zaščita mladih poganjkov z mrežami, so sicer učinkovite, vendar to niso praktične rešitve. »Zaenkrat je edina učinkovita metoda omejevanja populacij in škode zaradi napada kostanjeve šiškarice uporaba parazitoidov,« menijo.

Na Kitajskem ima kostanjeva šiškarica učinkovitega naravnega sovražnika, in sicer parazitsko osico Torymus sinensis, ki prav tako izvira s Kitajskega. »Na Japonskem so se v 70. letih prejšnjega stoletja spopadali s podobno težavo kot mi. Kostanj so pred skorajšnjim propadom rešili po 30 letih šele, ko so naselili osico Torymus sinensis. Populacija šiškarice se je v šestih letih znižala pod en odstotek,« o učinkovitosti naravnega sovražnika kostanjeve šiškarice Kirn ne dvomi. Čebelarji, gozdarji in lastniki nasadov kostanja so že pred leti pristojnim službam predlagali uvoz naravnega sovražnika kostanjeve šiškarice, a dovoljenja niso dobili.

VURS IMA ZVEZANE ROKE

Generalna direktorica Veterinarske uprave RS dr. Vida Čadonič Špelič je za Dolenjski list potrdila, da je tudi Dolenjska prepoznana kot žarišče kostanjeve šiškarice, medtem ko je bolezen prisotna tudi v vzhodni, zahodni in osrednji Sloveniji.

»Zavedajoč se tega širjenja, smo zaprosili za soglasje za uvoz naravnega sovražnika kostanjeve šiškarice, a smo od Agencije za okolje in prostor dobili negativno mnenje Zavoda za varstvo narave. Čeprav strokovno podpiramo vnos naravnega sovražnika, imamo zvezane roke,« pravi in dodaja, da skušajo naravovarstvenike prepričati o potrebnosti vnosa naravnega sovražnika: »Februarja smo imeli sestanke, na katerih smo skušali obrazložiti naše stališče, pričakovali smo pozitivno mnenje, a ga še vedno nismo dobili.« Uporabnega nasveta za tiste, ki bi pred propadom radi rešili kakšno drevo, nima. Priznava, da učinkovitih ukrepov proti šiškarici ni.

Čebelar Kirn pa opozarja, da na Goriškem kostanja skoraj ni več, medtem ko naravovarstveniki že leta proučujejo posledice vnosa naravnega sovražnika kostanjeve šiškarice! Kdo ve, kako dolgo ga bomo še nabirali po Dolenjskem ...

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista, 30. aprila 2014

Besedilo in fotografije: Irena Novak