DL: Stiški menihi so bili dobri gospodarji

22.8.2014 | 12:10

Marovška zijalka, ledenodobno bivališče pračloveka, jama v zahodnem delu Mačjega Dola, ob cesti, ki vodi iz Šentlovrenca proti Primskovemu. (Foto: B. Praznik)

Grad Zagrič, kakor ga je videl Janez Vajkard Valvazor, danes o njem ni nobenih sledi več. (Foto: arhiv B. Praznik)

Brane Praznik zgodovino domačih krajev raziskuje že več desetletij. (Foto: J. A.)

Da imamo Slovenci izjemno bogato kulturno dediščino, ve vsakdo, ki je bil vsaj kakšno uro pri pouku zgodovine. Preteklost krajev od Stične, Primskovega do Trebnjega in Sel pri Šumberku že več let raziskuje Brane Praznik, znan tudi kot predsednik Društva likovnikov Trebnje in publicist.

Svoje ugotovitve je konec prejšnjega tedna predstavil v Šentlovrencu na predavanju Kdor ne ve, od kod je, ne ve, kam gre. Začel je v prazgodovini, saj je v bližini Mačjega Dola jama Marovška zijalka, v kateri so sredi 70. letih prejšnjega stoletja odkrili skoraj 500 ostankov živalskih kosti in zob, pripadale so 12 rodovom oziroma 11 vrstam. »Jamski medved in stepski bizon, ki so ju našli v tej zijalki, sta konec pleistocena izumrla, svizec, gams in divja mačka so se iz teh krajev odselili zaradi okoljskih sprememb, drugih sedem pa še danes živi v okolici jame, gre za ježa, krta, velikega voluharja, lisico, jazbeca, navadnega jelena in krastačo,« je povedal in dodal, da njim pač ni treba v Potočko zijalko, da bi spoznavali prazgodovino. O črni človeški ribici v tej jami je v 30. letih prejšnjega stoletja pisal Ivan Šašelj.

Na območju, ki ga je proučeval, so našli številne ostanke iz halštatskega obdobja pa tudi iz časa Rimljanov: od grobišč, oljenk do podkev in lončenih posod, mimogrede, tam je potekala tudi rimska cesta.

V srednjem veku so v tem delu Dolenjske stali številni gradovi: na Medvedjeku, Kozjeku, Mali Loki, Šumberku, v Zagriču, Trebnjem in v bližini Gabrovske gore. Nekateri so izginili brez sledi, o drugih še pričajo ostanki.

Pomemben pečat so v teh krajih pustili stiški menihi, njihov samostan je bil uradno ustanovljen leta 1134, ukinjen pa leta 1784. »Pod menihi se je vsekakor bolje živelo kot kje drugje, ker je bil večji red in so predpisi nekaj veljali. Bilo je natančno določeno, koliko in katere tlake mora opraviti podložnik. Valptom (upravnikom) na primer tudi niso dovoljevali krutosti,« je pojasnil Praznik.

Predstavil je še nekatere posameznike z njihovega območja, ki so pisali sami ali so jih omenjali drugi, to so bili: Jurij Kobe (duhovnik in zbiralec ljudskega slovstva), Ivan Šašelj (duhovnik, etnolog), Anton Oblak (župnik), Ivan Lavrič (feldmaršal), Marija Kmet (učiteljica, prevajalka, novinarka), Franc Zorec (karikaturist), Franc Rojec (pisatelj in risar), Jurij Humar (duhovnik, zdravilec, kulturnik), Janez Andoljšek (ljudski pesnik), Alojzij Škoda, plemkinja Marija Terbuhovič.

Predavanje, ki ga je organiziralo Konjeniško-turistično društvo Krtina, na njem pa so zbirali prostovoljne prispevke za kulturno-umetniško ustvarjanje v šentlovrenški šoli, je Praznik končal s prihodom železnice v te kraje, to je bilo konec 19. stoletja.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista, 30. aprila 2014

J. Ambrožič