DL: Finkova hranita veliko starih predmetov

20.8.2014 | 14:45

Ema in Lojze Fink z nekaterimi od starih predmetov, ki jih na domačiji s ponosom hranijo. (Foto: M. B.-J.)

Ema in Lojze Fink z nekaterimi od starih predmetov, ki jih na domačiji s ponosom hranijo. (Foto: M. B.-J.)

Lojze v shrambi, ki jo zaklepajo od zunaj z leseno kl jučavnico na ščence. Ema pa je pokazala, kako težko je odkleniti vrata. (Foto: M. B.-J.)

Lojze v shrambi, ki jo zaklepajo od zunaj z leseno kl jučavnico na ščence. Ema pa je pokazala, kako težko je odkleniti vrata. (Foto: M. B.-J.)

Lojze je pokazal, kako so nekdaj s cepci mlatili žito. (Foto: M. B.-J.)

Lojze je pokazal, kako so nekdaj s cepci mlatili žito. (Foto: M. B.-J.)

Bili so časi, ko so ljudje stare pripomočke na domačijah zavrgli, ko so prišli novi, sodobni. A pri vseh le ni bilo tako, saj so se zavedali, da so stari predmeti, četudi jih ne bodo več uporabljali in zaradi spremenjenega načina življenja niti potrebovali ne, pomemben del kulturne in tehnične dediščine. In seveda dragocen spomin na prednike.

Tudi na Finkovi domačiji v belokranjskem zaselku Finki pri Tanči Gori so se še do današnjih dni ohranili številni predmeti, ki so jih s pridom uporabljali njihovi predniki. Gospodinja Ema in gospodar Lojze Fink jih s ponosom pokažeta. Ema, ki se je pred 53 leti iz bližnje Dragovanje vasi poročila na Finke, se še dobro spominja, kako so nekoč doma pridelovali konopljo, jo tolkli, predli in tkali domače platno. Balo domačega platna je kot nevesta prinesla s seboj za spomin. In ko jo pokaže, se zdi, kot da je bilo platno stkano pred kratkim. »Kot novo je. Zanimivo je, da konopljinega platna ne marajo niti molji. Stare rjuhe iz konoplje pa še vedno s pridom uporabljamo za sušenje fižola. Iz konoplje pa smo pletli tudi vrvi,« se spominja Ema.

Ko je prišla Ema za snaho k Finkovim, so še vozili pšenico in koruzo v mlin na Butoraj in domov moko iz svojega žita v mehih iz ovčje kože, torej ne v vrečah. Ovce so odrli in dali kožo ustrojiti. »Včasih so znali ljudje prav vse, kar so na kmetijah pridelali ali vzredili, koristno uporabiti. Preden sem se poročila, smo pri nas doma predli tudi ovčjo volno. Ovce redimo še danes. Z jagenjčki jih je okrog 50. Včasih smo imeli tudi konje in krave. Pa prašiče za prodajo, zdaj pa jih redimo le za domače potrebe. Nekdaj je imelo vse, kar smo pridelali na kmetiji, ceno. Tudi mleko sem oddajala, in čeprav sem ga imela le pet litrov, se mi ga je splačalo odnesti peš v dva kilometra oddaljeno zbiralnico bodisi v Dragovanjo vas bodisi na Tančo Goro,« je zgovorna Ema, ki je bila vedno le gospodinja. A je imela veliko dela na njivah in v vinogradu, saj so mnoga opravila opravljali le ročno. Lojze pa je bil zaposlen in se je upokojil kot vratar.

Finkovi še vedno skrbno hranijo grička lonca, stara več kot 100 let, saj so to pri gospodinjah nekdaj zelo cenjeno posodo prenehali izdelovati leta 1913. Prav tako so ponosni na del statev, imenovan brdo, brez katerega ni bilo mogoče tkati platna. Pa na trlico za trenje konoplje in na cepec za mlatenje žita. Ema in Lojze pokažeta tudi pinjo za izdelovanje masla, ki ji pravijo maslenka. Lojzetova mama je nekdaj skoraj vsak teden hodila peš v Črnomelj, kjer je prodajala maslo, saj je bil to pomemben prihodek pri hiši.

Še vedno pa za zaklepanje shrambe v kleti Finkovi uporabljajo leseno ključavnico na ščence, ki ima poseben ključ, s katerim jo odklepajo od zunaj. »A se ni tako lahko naučiti odklepanja. Bila sem pri hiši že mesec dni, ko sem se šele naučila odklepati ključavnico. V shrambi smo imeli mast in druge stvari, in ko sem bila nekoč sama doma, sem si šla mast sposodit k sosedi, ker nisem znala odkleniti vrat naše shrambe,« se nasmehne Ema.

Kot ve Lojze iz ustnega izročila, naj bi bila njihova domačija nekdaj v lasti možakarja, ki je delal lesene ključavnice in lesene skrinje za zrnje, ki jih Finkovi še vedno imajo in jih s pridom uporabljajo. Leta 1885 pa je kupil domačijo Lojzetov stari oče. A ko Finkova pripovedujeta, kaj vse hranijo pri njih, ugotavljata, da bi se gotovo našlo še kaj zanimivega, saj se jim zdi vsega škoda in si ne moreta predstavljati, da bi kar koli odpeljali na odpad.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista, 30. aprila 2014

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava