DL: Občinski Filip ima nov dom pri prijateljih

16.8.2014 | 15:40

Filip z Barko in Francem Štajdoharjem. (Foto: M. B.-J.)

Filip Groblar rad rešuje križanke, pomaga pa si s povečevalnim steklom. (Foto: M. B.-J.)

Filipa Groblarja pozna veliko prebivalcev črnomaljske občine. Morda niti ne vedo, kako se piše, a če kdo omeni občinskega Filipa, jih večina ve, za koga gre. Filip je namreč precej let delal na črnomaljski občinski upravi. Znamenit je njegov stavek, da na občini delajo le on in ventilatorji.

Filip se je kot sedmi od osmih otrok rodil v Sv. Marku pri Ptuju. A leta 1941 je bila desetčlanska družina pregnana s svojega doma in zatekli so se na Gornjo Pako pri Črnomlju. Filipov stric Ignac Groblar je bil namreč župnik po Beli krajini, pa jim je tam našel nov dom. A vsi so odšli, na Gornji Paki je ostal le Filip, ki je kmetoval in delal kot cestar. Leta 1977 pa se je zaposlil na občins ki upravi. »Sekal sem drva in jih v košu nosil po pisarnah. Takrat so imeli na občini 30 keramičnih peči. Tudi kosil sem, pometal stopnice in nasploh skrbel za urejeno okolico gradu, kjer domuje občinska uprava. Pozimi je bilo dela več, poleti nekoliko manj. Na občini sem delal do le ta 1999, naslednje leto pa sem se upokojil,« pripoveduje Filip, ki se ga mnogi še vedno spominjajo po njegovi prijaznosti.

Imel je štiri partnerice, z dvema je bil tudi poročen. Nazadnje je bil poročen z Anko iz Špeharjev, kamor se je tudi preselil. Pred devetimi leti je umrla, a leto pred njeno smrtjo sta se preselila na Gornjo Pako. Ko je ovdovel, je ostal sam, pomagal je drugim in drugi njemu. Pred poldrugim letom pa je Filip zbolel in k sebi sta ga vzela Barka in Franc Štajdohar iz Velikega Nerajca. »Že pol leta pred tem sem mu velikokrat prinesla hrano. Z mojim očetom Markom iz Zilj sta bila leta 1959 in 1960 skupaj pri vojakih v Pulju in ostala sta dobra prijatelja. Zato se mi je zdelo prav, da naša družina poskrbi zanj,« pravi Barka, Franc pa pristavi, da sta s Filipom prijatelja, odkar mu je kot pripravniku na občinski upravi prvič prinesel drva v pisarno. Oba z Barko pa sta prepričana, da je primerov, da bi ljudje na takšen način poskrbeli za prijatelja, malo.

Groblar vstaja že ob 5. uri zjutraj in moli rožni venec z radiem Ognjišče. Ob nedeljah gredo skupaj k maši v Stari trg ob Kolpi. Enkrat na mesec ga obišče patronažna sestra, obiskujejo pa ga tudi sorodniki in takrat skupaj zapojejo. Rad igra tudi na orglice. Sicer pa dela, kar si sam želi. In rad ves čas dela, čeprav težkih del ne zmore več. Predvsem pometa, kuri, skrbi za kužka. In pravi, da mu je lepo. »Filip je zelo zbližal našo družino in vnesel vanjo veliko vedrine. Zelo smo se navezali drug na drugega in izvrsten terapevt je,« ga pohvali Barka ter doda, da se zelo rad druži ne le z domačim sinom Denisom in hčerko Laro, ampak z vsemi mladimi iz vasi, s katerimi se igra tudi družabne igre. »Filip je prinesel v našo družino pozitivno energijo. Zelo je priljubljen, rad pomaga in s sestro ga jemljeva kot dedka. Lepo nam je v njegovi družbi in ne znamo si več predstavljati življenja brez njega. Lara ga vozi okrog z avtom, jaz pa z motorjem,« je zadovoljen Denis.

In tudi v nedeljo, 27. aprila, bodo šli Štajdoharjevi in Filip na izlet. Filip bo takrat star 77 let in odpeljali se bodo v živalski vrt, ki ga ima Filip zelo rad. Za 80. rojstni dan pa si želi, da bi ga praznoval v Štajdoharjevi gostilni v Kanižarici skupaj s sorodniki, s katerimi se zelo dobro razume. Ima pa še eno željo. Ljudje so ga imeli radi od nekdaj, še posebej pa, ko je služboval na občinski upravi, kamor je prihajalo veliko ljudi. In rad bi, da bi ga prišli kdaj obiskat v njegov topli novi dom.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista, 24. aprila 2014

M. Bezek-Jakše