DL: Odrezani - Rešitev ni le 3. razvojna os

31.7.2014 | 12:20

Železniška nadvoza proti lesni industriji v Črnomlju povzročata tovornjakarjem precej težav. Tistega v ospredju, ki ni nikoli služil namenu, bi najraje kar porušili. (Foto: M. B.-J.)

Belokranjce je pogosto slišati, da se bo v deželi belih brez marsikaj izboljšalo, ko bo tja pripeljala tretja razvojna os. A do takrat je treba preživeti, sicer bo še tako široka in sodobna cesta brez pomena, če v Beli krajini ne bo več nikogar, ki bi jo nujno potreboval. Le kot tranzitno cesto, ob kateri bosta le smrad in hrup, pa si je Belokranjci ne želijo.

Črnomaljska občina je zdaj povezana s preostalo Slovenijo z dvema cestama ter s Hrvaško z eno (če odštejemo še nekaj manjših mostov). Ena izmed cest proti osrednjemu delu države je Partizanska magistrala, ki vodi skozi semiško občino, druga pa čez Gorjance. Najpomembnejša povezava s sosednjo Hrvaško je most čez Kolpo v Vinici.

Prav ta most povzroča avtoprevoznikom precej težav. Njegova nosilnost je namreč sedem ton in pol, zato morajo tovornjakarji iz Hrvaške velikokrat voziti kot okoli zadnjice v žep, ker si za nekaj 10 kilometrov podaljšajo pot po mostu in čez mejni prehod v Metliki. A ko je županja Mojca Čemas Stjepanovič predlagala, naj most sanirajo, je dobila že ničkolikokrat slišan odgovor, da za investicijo ni denarja. Slišati pa je, da se kaj lahko zgodi, da bo glede nosilnosti pod vprašaj postavljen še kateri izmed belokranjskih mostov.

Sicer pa tudi s cestami, ki so državne, ni veliko bolje. Ne le da so precej razdrapane, velike ovire na njih so za večje tovore tudi mostovi. Prvi problem je podvoz pod železniškim mostom na Semiški cesti v Črnomlju. Pod mostom očitno ni mogoče prepeljati večjih tovorov, kot so mobilne hišice, ki jih izdelujejo v Kanižarici. Kako bi si sicer lahko razložili, da jih proti osrednji Sloveniji vozijo čez Gorjance.

Drugi problem sta nadvoza nad cesto, ki vodi proti Vražjemu kamnu, a tudi proti lesni industriji. Eden od nadvozov je ostanek železniške proge, ki naj bi peljala proti Hrvaški, a ni bila nikoli zgrajena in torej po mostu nikoli niso vozili vlaki. Od predvidene proge je ostal le nadvoz in v tovarnah, kamor pogosto vozijo kamioni, si želijo, da bi prišel tovornjak, ki bi ga »po nesreči« zrušil. Na njihovo žalost se to še ni zgodilo, si pa tovornjaki ob tem in sosednjem nadvozu, po katerem teče železniška proga proti Metliki, trgajo ponjave. A gospodarstveniki imajo preprosto in po njihovem mnenju učinkovito rešitev: most, ki ne služi ničemur več, naj bi porušili, pod tistim, po katerem še vozijo vlaki, pa naj bi za pet centimetrov zmanjšali debelino asfalta. In medtem ko lahko upajo, da se bo drugi predlog uresničil, pri prvem najbrž ne bodo uspešni. Za rušenje mostu, ki je spomenik propadle naložbe, bi potrebovali nič koliko dovoljenj, vprašanje pa je, če bi jih sploh dobili, ker gre za kulturno dediščino.

Ob vseh teh problemih dobi človek vtis, da bi bilo za začetek in za to, da bi lažje dočakali tretjo razvojno os, če bo in ko bo prišla v Belo krajino, najbolje, da bi najprej rešili težave na belokranjskih cestah. Če država želi, da bo Bela krajina vsaj nekoliko gospodarsko živela in ne le životarila.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 27. marca 2014

M. Bezek-Jakše