DL: Razvoj pospešimo, ko pride kriza

28.7.2014 | 14:50

Ludvik Simonič

Ludvik Simonič

Tako je prepričan Ludvik Simonič, ki je šel za tri mesece uvajat proizvodnjo v Iskro v Šentjernej, a ostal 31 let ... Potem, ko ga je službena pot zanesla po Sloveniji, se po upokojitvi znova rad vrača v rodno semiško občino. Rodil se je 1. maja 1926 na Podrebri pri Semiču kot najstarejši od šestih otrok. Ko je hodil v meščansko šolo v Črnomelj, se je začela druga svetovna vojna in tako po 4. razredu ni mogel opravljati male mature.

Pač pa je odšel v partizane, kjer je opravil radioamaterski tečaj in bil na osvobojenem belokranjskem ozemlju telegrafist pri Glavnem štabu. »Spominjam se, da sem delal od jutra do večera. Ob osvoboditvi sem šel s svojo ekipo telegrafistov v Trst, na Dunaj in nato v Ljubljano. Potem pa sem prisluhnil nasvetu Rudija Jančarja, sicer semiškega zeta in direktorja Inštituta za elektro zveze, ki se je takrat šele razvijal, in se zaposlil na inštitutu. Jančar je zagovarjal policentrični razvoj Slovenije, ker je želel, da bi se tudi v manjših krajih razvijala industrija. In tako so nastali Iskrini obrati v Semiču, Šentjerneju, Žužemberku in Mokronogu,« se spominja Ludvik.

Simonič je odšel za tri mesece kot vodja Iskrinega obrata v Šentjernej, da bi vpeljal proizvodnjo. A ostal je 31 let. Še zelo dobro se spominja 25. maja 1951, ko je bila otvoritev. Začeli so z devetimi delavci, ko je odhajal, jih je bilo zaposlenih 1.300, na domu pa jih je delalo še dodatnih 200. »Delali smo upore, potenciometre in hibridna vezja, in to v treh izmenah, ker smo imeli toliko naročil. A bili so vzponi in padci, in ko nismo imeli dela, smo se dogovorili s kmetijsko zadrugo, da so naši delavci sadili sadno drevje, samo da niso sedeli doma brez službe,« pripoveduje Simonič, ki je prepričan, da mora vsake toliko časa priti kriza, saj le kriza pospeši razvoj.

18 let po njegovem odhodu iz Šentjerneja mu je šentjernejska občina za zasluge, ki jih je imel kot direktor Iskre-uporov Šentjernej in uspešen gospodarstvenik, kar mu je uspelo z njegovo inovativno delavnostjo, podelila naziv častnega občana. Kot gospodarstvenik je med drugim dobil tudi Kraigherjevo nagrado. Dve leti po odhodu iz Šentjerneja v Ljubljano je bil član poslovodstva v Iskri, pred tremi desetletji pa se je upokojil.

V pokoju veliko časa preživi v Sadinji vasi pri Semiču, kjer mu je oče zapustil 80 arov zemlje, ki jo kljub letom še vedno obdeluje sam. »Odraščal sem med belokranjskimi vinogradi in tako sem se tudi sam začel ukvarjati z vinogradništvom, zasadil sem sadno drevje in postavil zidanico,« razlaga Ludvig Simonič, ki rad pokaže sadove svojega dela, ki so vidni na vsakem koraku.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista, 3. aprila 2014

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava