DL: Stoletnik Jože Vrtin - Recept: trdo delo in domača hrana

27.7.2014 | 15:00

Jože Vrtin z devetletno pravnukinjo Niko Valentino, ki se dve leti uči igranja na  harmoniko. (Foto: M. B.-J.)

Po znanih podatkih živijo v Beli krajini štiri ženske, starejše od 100 let, ter le en moški, in sicer Jože Vrtin iz Dragovanje vasi pri Dragatušu. Rodil se je 7. marca 1914 na Brezniku pri Dragatušu kot najmlajši izmed petih otrok.

Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil kot vojak v jugoslovanski vojski zajet pri Koprivnici na Hrvaškem. Kot ujetnik je delal na kmetiji v vzhodnem delu Nemčije. »Opravljal sem vsa kmečka dela in se naučil nemščino, ki jo govorim še danes. Ujetniki smo razmišljali, da bi šli delat v tovarno, kjer bi kaj zaslužili, a nas kmet ni pustil, ker je bil zadovoljen z nami,« se spominja Jože.

Ko je bilo konec druge vojne, se je s kolesom odpravil domov. Za pot je potreboval sedem dni. »Po pravici povedano, se ne bi nikoli vrnil domov, če ne bi Rusi zasedli tistega dela Nemčije. A bila je prevelika revščina. Veliko bolje je bilo na ozemljih, ki so jih zasedli Američani,« niza Vrtin, ki je vedel, da ne bo mogel ostati na domačiji, saj je bil za gospodarja določen brat. Kmalu po vojni se je poročil v Dragovanjo vas in se v Rudniku Kanižarica zaposlil kot rudar. Vztrajal je sedem let in pol, potem pa je ostal doma, misleč, da bo zgolj s kmetijo mogoče preživljati družino. A ni šlo in za 12 let in pol se je zaposlil v Belsadu. »V Belsadu so bile slabe plače, v rudniku pa zelo dobre, a kaj, ko sem vsakič, ko sem šel v jamo, mislil, da le bog ve, ali bom prišel ven. Pri 60 letih sem se upokojil z 28 leti delovne in beneficirane dobe,« pripoveduje.

Jože je prepričan, da sta za dolgo življenje potrebna težko delo in domača hrana. Zadovoljen je s prav vsem, kar poje. Za zajtrk ima najraje belo kavo s kruhom, za kosilo popije tudi kozarec rdečega vina, večerja pa ne. K zdravniku je hodil bolj malo. Skoraj do 94. leta starosti je delal na kmetiji, potem pa so mu odrezali nogo. Še vedno bere brez očal, ima zelo dober spomin ter spremlja vse, kar se dogaja doma in po svetu. Vse pa spravlja v dobro voljo s petjem in igranjem na orglice. Pred tremi leti mu je umrla žena Frančiška, ima pa dva sinova, Jožeta in Toneta. Zadnji je ostal na domačiji. Razveseljuje ga šest vnukov in devet pravnukov. Jože je tudi najstarejši član Prostovoljnega gasilskega društva Tanča Gora. Ne zgodi se prav pogosto, da so člani gasilskih društev, ki imajo vsaj v Beli krajini po pravilu častitljivo starost, starejši od društev. A Jožetovo društvo bo letos praznovalo šele 80 let.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 27. marca 2014

M. Bezek-Jakše