DL: Gribeljska čebula se ne da - Nekdaj le žbul, zdaj belokranjka

20.4.2014 | 13:20

Frančiška Filak se spominja žbularij.

Mojca Črnič z dnevnikom Šokčevega ata

Če je še do nedavnega veljalo za zmerljivko, če si prebivalcem ob Kolpi z gribeljsko-krasinskega območja rekel žbular, ni nujno, da bo vedno tako. Spomini na žbularijo, pridelavo, sušenje in prodajo belokranjske čebule sicer res vse bolj bledijo, a morda prihajajo novi časi za čebulo in pridelovalce te vrtnine.

Ko je avgusta leta 2012 luč sveta ugledala drobna knjižica Gribeljski žbul, ki je rezultat dela študijskega krožka v okviru črnomaljskega Zik-a ter večletnega zbiranja gradiva nekaterih gribeljskih družin in posameznikov, se avtohtone gribeljske čebule, ki je konec 70. let dobila sortno ime belokranjka, skorajda ni dalo dobiti. Le redki so si lahko pri domačinih izborili nekaj semena, čebulo ali dve belokranjke za seme ali za prgišče čebulčka.

NAJBOLJ ISKANA BELOKRANJKA

Že do danes pa se je na trgu zgodilo nepričakovano. Ljudje, ki se vse bolj zavedajo odločilnega pomena lokalne samooskrbe in avtohtonih sort vrtnin pri tem, so začeli mrzlično iskati tudi belokranjko. Semenarna je že lani ponujala seme avtohtone sorte belokranjka, letos pa je na trg že poslala tudi čebulček. Kot nam je uspelo izvedeti, čebulček resda to leto ne izvira iz slovenske pridelave, temveč je njegovo poreklo EU, kot razkriva tudi deklaracija, vendar se obeta, da bo morda že prihodnjo pomlad drugače. Če se bo Belokranjcem uspelo organizirati, bo čebulček belokranjke v naslednjih letih spet zorel na poljih ob Kolpi.

Na gribeljsko-krasinskem območju so čebulo za prodajo pridelovali že davno, vsekakor pa že konec 19. stoletja, o čemer so leta 1898 poročale tudi Dolenjske novice. Tradicija pridelave, ki je bila za tiste čase donosen posel, se je nadaljevala še po drugi svetovni vojni in v 60. letih prejšnjega stoletja zamrla oz. pristala v omejenem obsegu, bolj za domačo uporabo.

KAKO JE BILO V ŽBULARIJI

Frančiška Filak iz Gribelj je nedavno na prireditvi v Podzemlju obujala spomine na svoje zadnje poti v žbularijo leta 1958, ko je bila stara 30 let. Približno deset let pozneje so se žbularije končale. Kot v omenjeni knjižici piše Marija Mojca Črnič, je Šokčev ate (Peter Požek) z ženo Marico zadnjič odšel v žbularijo leta 1967, a tedaj, kot ji je pripovedoval, so čebulo v glavnem prodajali že po menzah, in ne več po hišah.

Tradicionalno so pridelovalci čebule pridelek namreč prodajali po hišah. Kot je pripovedovala Filakova, so največji pridelovalci, ki so imeli konje, in takih je bilo po njenih spominih v vasi kakih pet, zapregli vozove in z njimi odpeljali čebulo proti Kočevju in Ribnici vse do Loškega Potoka in Sodražice, nato pa zavili na hrvaško stran, kjer so prodajali vse do Čabra. Ženske so si oprtale vence čebule in jih ponujale od hiše do hiše, kot se spominja Filakova, pa so prodajali tudi moški. Taka žbularija je trajala tudi po pet dni skupaj, saj so družine spletle celo do 500 vencev čebule, v katere so s pomočjo ržene slame vpletle 12 čebul, po drugi vojni pa samo še 10.

ENA ŽBULARIJA, ENA TELICA

Zanimivo je slišati, kako so se družine borile za čim boljšo prodajo, zato so pred sosedi prikrivale, kdaj se odpravljajo v žbularijo in so marsikdaj vence spletale na podstrešjih in ponoči. Pri delu so pomagali tudi otroci, ki so čistili osušeno čebulo, medtem ko so odrasli pletli kite. Kot razlaga Črničeva, je posameznik spletel od 10 do 20 in tudi do 30 vencev. Vaščani so ji pripovedovali, da so posamezne družine pridelale tudi pet ali šest ton čebule letno, tako da so se odpravili v žbularijo, torej v prodajo, tudi petkrat ali šestkrat na sezono.

Zaslužek je bil odličen, kar dokazuje tudi blagajniški dnevnik že omenjenega Šokčevega ata, v katerem je ta vestno vodil prejemke in izdatke. V njem je mogoče razbrati, da so v eni žbulariji zaslužili tudi po 17.000 dinarjev, kar nam več pove, če vemo, da je telica takrat stala 14.000 dinarjev. Kljub temu so na poti živeli skromno, kot je povedala Filakova, saj so spali na slami v hlevih pri dobrih ljudeh. »Mi smo potem vračali to gostoljubje Ribničanom, ko so prihajali v naše kraje s svojo suho robo. Vsi so nam govorili žbularji … Pa saj nam še zdaj tako pravijo!« je bila zgovorna Filakova.

Povedala je tudi, da je bilo v žbulariji marsikdaj tudi veselo: »To so bile  počitnice.« Razložila je še, da so se tisti, ki sami niso imeli konj, pridružili na vozovih drugim. Tako je, kot je povedala, Matija Brodarič vozil v Karlovec, pri čemer je za plačilo naložil na voz po pet žensk, ki so šle prodajat čebulo. Dodala pa je še, da so nekateri čebulo vozili tudi z vozom ali tudi z vozički na vlak ali pa jo razvažali s kolesi po vaseh.

ŽBULEK JE TREBA PLETI

Žbularji so seveda sami pridelovali tudi seme in ga sejali, da so pridelali čebulček (žbulek). »S semenom so zasejali tudi deset gredic, širokih meter in dolgih deset metrov, ter pridelali tudi do 30 mernikov čebulčka, pri čemer je en mernik 30 litrov,« pravi Marija Mojca Črnič. Filakova pa je sanje o ponovni oživitvi pridelave čebulčka postavila na realna tla s pripovedjo, kako so morali žbulek opleti po šestkrat do sredine junija, kar je bilo naporno ročno delo, ki ga danes nihče noče opravljati. »Ne, danes se od čebule ne bi dalo živeti, ker gredo vsi mladi po šolah in nihče noče nič delati. Nihče ´neče čepet pa plet´,« je bila konkretna v pojočem narečju.

A gribeljska čebula se ne da. Konec 70. let se je z njo ukvarjala prof. dr. Elza Leskovec, ki je iz neizenačene populacije gribeljske čebule - bila je lahko okrogla, ploščata ali koničasta - vzgojila novo sorto in jo le ta 1984 registrirala kot čebulo belokranjko. »Selekcijo je delala na kmetiji Anke in Matije Jakofčiča in baje je želela čebulo poimenovati anka, a tega gospodinja ni želela, ker se je bala ´fovšije´ v vasi,« je na že omenjenem večeru Bilo je …, ko so se spominjali belokranjske žbularije, povedala Črničeva.

POVABILO K PRIDELAVI

Belokranjka je tako vpisana v sortno listo kot avtohtona tradicionalna sorta, ki je dokaj odporna na bolezni in škodljivce. Plesni jo napadejo redko, čebulna muha pa tudi redkeje kot druge sorte. Današnja belokranjka je podolgovata čebula, ki jo odlikuje tudi visoka trpežnost pri skladiščenju, pa tudi to, da redko uhaja v cvet.

Semenarna Ljubljana je letos začela kampanjo v Beli krajini, ker želi spodbuditi pridelavo čebulčka belokranjke in čebule pri kooperantih v teh krajih. Oboje bi prodajala v prodajalna Kalia po celi Sloveniji. Kako bo s povabilom uspešna in ali se tržna pridelava belokranjske čebule spet vrača v to pokrajino, bo pokazalo že to leto, vsekakor pa naslednjih par let.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista, 30. januarja 2014

B. Dušič Gornik