DL: Franci Štefan iz Semiča - Pomembna je bila predvsem logika

16.4.2014 | 14:45

Franci Štefan rad obuja spomine na nekdanje dni, predvsem pa na pionirsko delo, ki ga je opravil v semiški Iskri. (Foto: M. B.-J.)

Franci Štefan se je pred dobrimi 82 leti rodil v znani semiški družini v takratnem Kotu pri Semiču. K njim je prihajalo veliko ljudi, saj so imeli starši trgovino, gostilno in pekarno. A tudi Štefanova družina je bila velika. Francijev oče je imel z dvema ženama 11 otrok, Franci pa je bil najmlajši od tistih, ki so odrasli.

Med drugo vojno je bila v njihovi hiši minerska partizanska šola, vsa družina pa je delala za partizane. Po vojni ni bilo pri hiši nobene obrti več, zato se je šel Franci leta 1948 učit za mehanika na Okrajno kovinsko avtomehanično delavnico v Črnomelj, kjer je delal do leta 1952, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Ob pomisleku, da takrat v Beli krajini še ni bilo prav veliko avtomobilov, se Štefan nasmehne. Pravi, da je bilo tovornjakov kar precej, osebnih avtomobilov pa je bilo res bolj malo. In začne šteti na prste, kdo vse ga je imel v Črnomlju. V Semiču pa je bil Franci eden od prvih treh, ki si je kupil avto, in to leta 1960. »Tistega leta sem naredil izpit za osebni avto, že prej pa sem v vojski opravil izpit za tovornjak. In takoj sem si šel v München kupit rabljen opel. Imel sem kar precej problemov z Udbo, ki je ugotavljala, kje sem dobil denar. A sem si ga sam prihranil,« se spominja. Prvi avto je prodal šele leta 1971, ko je bil star že 17 let. Potem si je kupil lado pa fiat, zdaj pa še vedno vozi citroen. Poleg avtomobilov so bili njegova ljubezen tudi motorji. Imel je tri, prvi, ki ga je kupil leta 1949, pa je bil že tako zdelan, da je bil že v kosih in ga je moral sam sestaviti.

Po opravljeni vojaščini se je leta 1954 zaposlil v avtomehanični delavnici Jožeta Vrščaja v Črnomlju. Štiri leta pozneje ga je prišlo sedem vplivnih Semičanov prosit, naj gre delat v semiško Iskro. »Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel. Br at mi je celo rekel, da me ne bo več priznal za brata, če se ne zaposlim v Iskri. To so bili pionirski časi naše tovarne,« pripoveduje. Delal je na preprosti stružnici, a so izpod njegovih rok prihajali pravi čudeži. Kar koli so mu naročili, je znal narediti. Mladi, ki so takrat prišli v Iskro kot vajenci, so ga občudovali, inženirji pa so se od njega učili. Izdeloval je celo prototipe strojev. Bil je namreč eden od zač etnikov poznejše Iskrine orodjarne. A takrat ni bilo literature, ni bilo interneta, da bi lahko tam našel znanje, ideje, da bi lahko kaj prekopiral. Delal je po logiki in za zamisli ter inovacije izkoristil svoj prirojeni talent. Tovarni je naredil veliko prihrankov, sam pa od v sega svojega inovativnega dela ni imel veliko. A ker je skromen človek, je bil zadovoljen, da je pomagal tovarni, ki je takrat veliko prispevala k razvoju Semiča.

Franci Štefan je, ko je še delal v Vrščajevi delavnici, doma ljubiteljsko popravljal radie, ure in podobne naprave, ki so mu jih ljudje prinesli v popravilo. Pravzaprav se je lotil popravila vsega, kar je imelo kaj kovinskega. Celo struno pri harmoniki je spravil v red. A ker v Semiču ni bilo mehanika, so mu domačini začeli na dvorišče voziti tudi pokvarjene avtomobile, mopede, motorne žage. »Ljudje mi niso dali miru, pa sem jim pač pomagal. Popravila sem opravil po službi, na črno, seveda. A me je nekdo prijavil, in ko sem plačal kazen, sem konec šestdesetih let prejšnjega stoletja odprl popoldansko obrt, ki sem jo opravljal tudi še nekaj časa potem, ko sem se v Iskri upokojil,« pravi.

Čeprav ima že več kot osem križev, Franci še vedno kaj popravi tudi pri novejših strojih, za hobi pa obdeluje vrt in vinograd. Rad pa pripoveduje tudi zgodbe iz svojega življenja, saj ima izreden spomin za vse podrobnosti.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista, 23. januarja 2014

M. Bezek-Jakše