DL: Dolenjka prva letalka na Balkanu

4.4.2014 | 14:50

Kristina Gorišek se je udeleževala številnih letalskih mitingov po Jugoslaviji, priletela je tudi na otvoritev ljubljanskega letališča leta 1933.

Štefanu Polajžerju so pri zbiranju osebnih predmetov Kristine Gorišek pomagali njeni sorodniki.

Jadralna letala so na hrib Nograd vozli s konjskimi vpregami.

Jadralna letala so na hrib Nograd vozli s konjskimi vpregami. (Foto: J. A.)

Stična je danes prepoznavna po cistercijanskem samostanu, a če bi se zgodovina obrnila le malo drugače, bi lahko bila tudi po letalcih, o katerih se je začelo govoriti šele konec lanskega leta. Pred drugo svetovno vojno (1936 - 1939) je tam namreč delovala jadralna skupina, ki jo je ustanovil takratni stiški učitelj Lado Ambrožič, bila je ena najbolj zagnanih v ljubljanskem aeroklubu. V istem obdobju (novembra 1932) so zabeležili tudi prvi samostojni polet ženske na Balkanu, z njim se je v zgodovino zapisala Kristina Gorišek, rojena v Mekinjah pri Stični, ki je dobršen del svojega otroštva preživela v Stični.

Pred kratkim so v baru Jama v Stični, v hiši, kjer je živela Goriškova, ki jo domačini poznajo tudi kot Brezoviško Tinco, odprli spominsko sobo, posvečeno stiškim letalcem iz časa pred drugo svetovno vojno.

»Ko sem izvedel, da je tu živela Tinca, sem začel zbirati material za njeno spominsko sobo, kmalu se mi je pridružil tudi domačin Zvone Lavrič, potem pa še Miloš Moretti, ki živi v Mekinjah, on je predvsem pomagal pri prevajanju dokumentov iz cirilice,« je povedal Štefan Polajžer, najemnik bara, ki mu veliko pomeni, da zgodovina kraja ne potone v pozabo.

NAPREJ Z VOJAŠKIMI LETALI

»Kasneje so me opozorili, da bi bilo pametno vključiti še stiške letalce,« je dejal in omenil, da so letalci in Tinca sicer leteli v istem obdobju, a se med sabo niso poznali, pr vi so v S tični gradili in preizkušali jadralna letala (v treh letih so sestavili štiri), med njimi je bil tudi Mirnopečan Ludvik Starič, bolj znan kot Leteči Kranjec, Goriškova pa se je za le talko izšolala v Društvu rezervnih oficirjev, ko je bila zaposlena na pošti v Beogradu; najprej je letela na vojaških letalih, prvi samostojni polet pa je opravila na civilnem letalu Fizir FN.

»Po tistem ji je beograjski klub podaril srebrno vazo, ki jo tudi hranimo tukaj,« pove Polajžer in pokaže vitrino, v kateri so še drugi njeni osebni predmeti - potni list, letalska licenca in celo slika njene rodne domačije, ki jo je naslikala v Angliji, kamor se je po drugi svetovni vojni preselila z možem Dragutinom Novakovićem, s katerim se je spoznala, ko je delala v Zagrebu.

Med zapisi v baru Jama najdemo tudi informacijo, da je Tinca s svojim podvigom razjezila kolegico v pilotski šoli, žena komandanta zemunskega letališča je namreč načrtovala, da bo ona prva pilotka v Jugoslaviji, in ker se to ni zgodilo, Kristina nekaj časa ni smela na letališče.

LETELI Z NOGRADA PROTI MAROFU

Zelo zanimiva je tudi zgodba o jadralni skupini v Stični, ki so jo sestavljali napredni ljubljanski študenti in konstruktorji, med njimi je bilo tudi nekaj domačinov. Leta 1936 so v Stični zgradili enega najboljših jadralnih letal v tistem obdobju – grunau baby, po nemškem načrtu sta ga v glavnem delala Lado Ambrožič in domači mizar Jo že Perme. Čez krila je merilo kar 17 metrov.

Letalo je prvič poletelo z Nograda (s hriba nad stiškim samostanom) in pristalo na njivah na bližnjem Marofu; tedanja jadralna letala so na hrib vozili s konjsko vprego, poletela pa so po principu kamna, ki ga izstrelimo s fračo. »Prav s tem letalom je Ambrožič hotel postaviti nov državni rekord v vztrajnem jadralnem letenju, dotedanji je bil 10 ur in 47 minut, a se mu je izmuzni za 12 minut,« pove Polajžer in poudari, da se je Ambrožič v Stični zelo aktivno vključil v kulturno in sokolsko življenje, bil je vsestranski organizator.

Stiška jadralna skupina je razpadla tik pred drugo svetovno vojno, ko so iz političnih razlogov učitelja Ambrožiča premestili na Sinji Vrh v Beli krajini. Brezoviška Tinca pa je zadnjič poletela leta 1940, saj njen mož ni bil navdušen nad njenim hobijem, umrla je leta 1996 v Angliji, stara 90 let.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista, 9. januarja 2014

J. A.