DL: Polharstvo - Polšja mast celi rane, tudi na želodcu

2.3.2014 | 14:30

Novi gospodar druščine polharjev Polh Cveto Zupančič s Sel pri Dolenjskih Toplicah med pripravo pasti (Foto: T. Rogelj)

Tetoviranje polha (Foto: Marko Masterl)

Polharstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Prva pričevanja o lovu na polhe in uživanju njegovega mesa segajo v čas okoli leta 1240, v 17. stoletju ga je prvič podrobneje opisal in tudi upodobil Janez Vajkard Valvasor, leta 1766 je bil navaden polh tudi prvič znanstveno veljavno poimenovan, sicer pa je s polhi povezano tudi obilo vraž in običajev.

Eden zadnjih je tudi lov na polha. In če so si nekoč kmetje tako priskrbeli nekaj ozimnice in polšjo mast, je danes prisoten kot tradicija. To tradicijo med drugim njihovim delom, povezanim s polhom, ohranjajo tudi v Druščini polharjev Polh na Dolenjskem, ki je po 20. oktobru pripravila tradicionalno polharijo na Pogorelcu, kjer imajo poleg najete gozdarske koče tudi polharski dom. Kot sta pojasnila predsednik Stane Kumelj in bivši gospodar Tone Rogelj, je lov sicer dovoljen med 1. oktobrom in 30. novembrom, vendar so počakali, da so polhi dovolj zrasli, saj so zaradi suše imeli mladiče nekoliko pozneje. »Lovimo po polharskem kodeksu. Ali jih bomo sploh lovili, pa je odvisno tudi od tega, koliko hrane imajo. Če bukev ne obrodi, kot je bilo lani, polhov ni veliko, zato tudi lova ni bilo. Smo pa vseeno pripravili polharsko noč,« je dejal Kumelj.

V okviru polharske druščine že od leta 1999 v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije deluje tudi raziskovalna skupina za proučevanje biologije navadnega polha. »Na raziskovalni ploskvi na Pogorelcu imamo na 11 hektarjih postavljenih 50 gnezdilnic. Pregledamo jih enkrat mesečno od maja do oktobra. Vsakega polha ob ujetju uspavamo in označimo, tako da mu v uho vtetoviramo številko ali črko. V naravi imamo tako označenih že skoraj 3000 polhov, pri čemer smo ponovno našli le dobro tretjino živali. Prav te živali nam lahko ´največ povedo ´, saj nas zanima predvsem odziv populacije na spremembe v naravi, še zlasti na razmnoževanje,« je pojasnil Andrej Hudoklin in dodal, da imajo še druge zanimive podatke, ki razkrivajo slabo poznano biologijo vrste. Tako imajo recimo polha, starega najmanj 14 let, samico, ki je imela kar 12 mladičkov, najvišja zabeležena teža pa je bila 322 gramov.

Tako kot nekoč tudi danes iz polhov pridobivajo zdravilno polšjo mast, ki je pravzaprav olje in vsebuje veliko pozitivnih kislin. Polharji pravijo, da zdravi oziroma pospešuje celjenje površinskih ran, prask, ureznin in opeklin in tudi ran na želodcu. Polhovo mast stopijo na pari, koliko masti dobijo iz enega polha, je odvisno od njegove debelosti.

»10 dekagramov lahko dobimo iz enega polha ali pa iz stotih,« sta še razložila Rogelj in Kumelj.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista, 21. novembra 2013

M. Žnidaršič