Mila Kačič - »Vsekakor je štrlela iz povprečja«

14.2.2014 | 13:45

Ivanka Mežan

Ivanka Mežan

Ob slovenskem kulturnem prazniku so se v novomeški Knjižnici Mirana Jarca spominjali življenja in dela ene največjih slovenskih igralk in pesnic – Mile Kačič. V goste so povabili njeni bližnji prijateljici in stanovski kolegici igralki Ivanko Mežan in Štefko Drolc, s katerima so obujali spomine na njihove skupne trenutke in Milino poezijo. Ivanka Mežan je uvodoma spregovorila tudi o preživljanju svojih mladih let v Novem mestu, kjer je živela do leta 1940: »Novo mesto, kraj moje mladosti, kjer pa mi ni bilo gorje rojeno. To je bil moj najlepši čas mladosti.«

Prvo srečanje z Milo Kačič leta 1945 si je Ivanka Mežan dobro zapomnila. V ljubljanski Drami jo je namreč pozdravila s širokim nasmehom in razprtimi rokami z besedami: »Oj, pa smo končno dobili Ofelijo!« Zbližali sta se in vse do Miline smrti ostali nerazdružljivi prijateljici. »Življenje naju je družilo, Milo in mene, tako kot z nikomer drugim. Zato je lepo in hudo, vse se meša v spominu nanjo in na najin čas.« »Kaj nam je dala Mila Kačič? Predvsem korajžo!« Mila Kačič se je soočala z izredno pretresljivimi osebnimi situacijami, samoto, saj je veliko prezgodaj izgubila partnerja in sina, kljub temu pa vztrajala in vedno nasmejana v javnosti celo puščala vtis najsrečnejše osebe na svetu. Hkrati pa pisala čutne izpovedne pesmi v trenutkih nočne samote. Veliko izmed njih jih je posvetila življenjski ljubezni, kiparju Jakobu Savinšku, ki je bil po besedah Mežanove zanjo »božji dar in hkrati trpljenje«.

Štefka Drolc jo je opisala kot »sončno kolegico, polno smeha, ki pa se v igri ni uspela docela uresničiti«. Mislim, da je zelo trpela, ker ni imela vlog, v katerih bi se lahko izrazila s svojo drugo barvo, svojo človeško stisko, kjer bi lahko s svojimi lastnimi občutki govorila o drugih stvareh.« Namenjali so ji večinoma humorne vloge, medtem ko si je sama želela tudi bolj čutnih, ljubezenskih vlog. Ravno zato, ker je igra ni v celoti izpolnjevala, se je že v mladih letih zatekala k poeziji, vendar pa je svoje pesmi dolgo skrivala. Sprva njena poezija ni bila pravilno razumljena, imeli so jo celo za predrzno in pornografsko.

»Zapuščina Mile Kačič sodi med najbolj čudovite zbirke, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.«

Mag. Marijan Rupert, vodja rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice, ki hrani zapuščino Mile Kačič, Mile Kačič osebno ni poznal, se ji je pa uspel približati preko raziskovanja njene zapuščine. Pravi, da imajo dokumenti iz zapuščine svojo »avro, ki sije tudi nam«. Njena poezija je večna v naših srcih, saj se v njej lahko prepoznamo vsi.« Zapisal je tudi, da »poezija Mile Kačič prav gotovo tvori enega najbolj osebnih in doživetih pesniških opusov pri nas. Opusa, ki sicer ni zelo obsežen, je pa vsebinsko čudovito zaključen in dovršen. Njene kratke, drobne, krhke, formalno skromne pesmi predstavljajo lirično izpoved v izvornem pomenu besede. Do konca razkrite, do bolečine iskrene pesmi, ki si nikoli ne pomišljajo izpovedati najbolj skritih kotičkov srca in se popolnoma razgaliti pred bralcem. Ki ničesar ne zamolčijo, ki ne zahtevajo in ne pričakujejo razumevanja in tolažbe.«

Po besedah Sama Kristana, ki je urejal zapuščino Mile Kačič v NUK, le-ta obsega okoli 3.800 enot gradiva, med njimi osebne dokumente, dela, rokopise, korespondenco itd., zanimivost pa so povedni pesniški dnevniki, v katere je zapisovala tudi datume in celo čas nastajanja svojih pesmi. Urejanje zapuščine je zanj »privilegij in lahko tudi intimna izkušnja, saj na ta način spoznaš človekovo življenjsko zgodbo«.

Mag. Marijan Rupert in Samo Kristan sta tudi avtorja razstave o Mili Kačič z naslovom V meni je ogenj, ki je nastala ob 100. obletnici rojstva Mile Kačič, in si jo lahko obiskovalci do konca februarja ogledajo v razstavnem prostoru novomeške knjižnice.

Večer je povezovala Jadranka Zupančič Matić, z recitacijami pa so nastopile tudi članice novomeškega bralnega krožka Beremo z Manco Košir. Uvodoma je življenje in delo Mile Kačič podrobneje predstavila njihova članica Jožica Rogina, nepozabne pa so bile interpretacije Milinih pesmi izjemnih Štefke Drolc in Ivanke Mežan, ki sta s predanostjo, pristnostjo in preprostostjo ogreli srca obiskovalcev ter nadaljevali s pogovorom z obiskovalci še pozno v večer.

Bojana Medle
Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Galerija

r-mila-001
r-mila-002
r-mila-003
r-mila-004
r-mila-005
r-mila-006
r-mila-007

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava