DL: Nekoč okoli sto mlinov, danes le peščica

3.2.2014 | 14:50

Rudolf Žibert (Foto: M. Ž.)

Mlini sodijo med najstarejše človeške izume, ki so se obdržali vse do današnjih dni. Iz prvotnih žrmelj na ročni pogon se je razvil tudi kameni mlin, ki je za delovanje izkoriščal moč vodotokov. Vodne mline v porečju reke Mirne je pod drobnogled vzel Rudolf Žibert, upokojenec z Mirne, navdušenec nad zgodovino, še posebej nad zgodovino Minske doline. Plod njegovega ljubiteljskega raziskovalnega dela so zborniki Šivalni stroji z Mirne, 50 let lovske družine Mirna in Goveji dol na obrobju Mirnske doline, zdaj pa čaka, da bi luč sveta v tiskani obliki ugledala še raziskava o obstoju vodnih mlinov v Mirnski dolini, ki bodo, kot pravi, v sorazmerno kratkem času povsem izginili.

Na skoraj 300 kvadratnih kilometrov porečja reke Mirne, ki je od izvira v bližini naselja Velika Goba do izliva v Savo pri Boštanju dolga 44 kilometrov, je Žibert s svojimi sodelavci naštel okoli 100 vodnih mlinov, ki so delovali v 19. in 20. stoletju na reki Mirni in potokih ter imeli od eno do tri vodna kolesa. »Največji vodni mlini so bili grajski, ki so večinoma razpadli. Sicer pa na celotnem področju danes stoji en sam sodoben zmogljiv industrijski mlin – Grebenčev mlin z Bistrice pri Šentrupertu, ki ga je nasledil trokolesni vodni mlin in dela na električni pogon. Trije mlini delujejo na posodobljen način, tako da imajo manjše vodne centrale, ki nato na elektro-mehanski način poganjajo te hibridne mline. To so Zakrajškov mlin v Migolici, Ribčev v dolini Bistrice in Gerdenov v dolini pod Zagorico. Samo pet mlinov pa je oziroma bi bilo z manjšimi popravki sposobnih za mletje žit po starem na vodni pogon – Jesenkov v dolini Bistrice, Žužkov v dolini Pugled, Gregorčičev v dolini  Zagorica, Hohovica pod veliko Presko in Kregljev mlin pod Roženberkom. Nekaj mlinov je predelanih v gostinske lokale, denimo Stuškov na Mostecu pri Tržišču, Možinov oziroma Plavčev v Dragi pri Šentrupertu in Strgarjev mlin na Mirni, danes je tu gostilna Bukovec,« je v nekaj stavkih ugotovitve povzel Žibert.

Dežela mlinov

»Veliko govorimo o razvoju turizma in če želimo, kaj narediti, moramo imeti podatke in vizijo, kaj bi radi. Tako kot je šentrupertski župan zasnoval Deželo kozolcev, bi lahko bili ena od sestavin turistične ponudbe vodni mlini. Mirnska dolina je tudi dežela gradov, dežela cerkva, z Okroga jih namreč vidiš kar 24, dežela »božjepotov«, dežela cvička idr., zakaj ne bi imeli tudi dežele mlinov, « je razmišljal 80-letni Mirnčan. Raziskava, ki jo je, poudarja, naredil povsem na amaterski osnovi, zato naj bo »zmanjšana« teža napak in nestrokovnosti vseh sodelujočih, bi tako lahko služila za izhodišče bodisi pri ohranjanju vodnih mlinov kot izjemne dediščine v porečju reke Mirne bodisi pri razpravi pri kakem večjem projektu turističnega razvoja Mirnske doline.

Pri raziskavi je prostovoljno skupaj sodelovalo okoli 100 ljudi, pomočniki pri delu na terenu, znanci in domačini, ki se vodnih mlinov spominjajo ali pa so delali v njih, med njimi sta bila tudi najstarejša mlinarja - Terezija Felicijan ob potoku Pekel in Franc Beber, mlinar ob potoku Glinščica. »Iz vseh teh podatkov je sestavljena tudi preglednica vseh potokov oziroma vodotokov mirnskega porečja. Na kraju samem smo ugotavljali tudi stanje in natančno lokacijo stavbe mlina, v kakšen stanju so ostale zgradbe, vodna kolesa, mlinski kamni. Le redko smo našli še kolikor toliko ohranjene mlinarske hiše, gospodarska poslopja in notranjo opremo vodnih mlinov,« je razložil Žibert in dodal, da je večletno raziskovalno delo pri koncu, zdaj išče podpornike, da bi zbrani podatki dobili tudi svojo uporabno vrednost.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista, 10. oktobra 2013

M. Žnidaršič