Kostanjeva konjenica iz Selc pod Kozjekom do Moravč in nazaj

2.10.2013 | 12:40

Konjereja nedvomno postaja vedno bolj oblika rekreacije, športa in ne nazadnje gospodarska panoga, ki je – vsaj za Dolenjsko lahko zapišemo – dobila zagon. Nedvomno tudi na račun prireditev, ki jih organizirajo rejci konj, turistična društva in specializirane prostovoljne organizacije, kot so denimo Finfarji.

O njihovi dejavnosti lahko poročamo že nekaj let. V času, ko zori kostanj, se Finfarji, konjeniki, ki se imenujejo tudi bratovščina Finfarjev (po znamenitem slovenskem »fünf« konjeniškem polku v avstroogrski monarhiji) ter so neformalno združenje konjarjev, odpravijo po 'neznanih' poteh dolenjskega prostora.

Jedro Finfarjev, ki vodi in organizira to veliko prireditev, sestavlja Veliki svet, katerega člani so nadvojvoda Roman Kovačič in vojvode Zofka in Tone Klinc, Borut Kovačič, Tomaž Špendal, Dušan Babič in od lani še dva finfarska purša – Brane Uhan in Benjamin Cigoj. Krasijo jih tudi lepe uniforme, ki imajo podstat v slovenski pražnji nošnji. Čeravno pravijo, da so neformalno združenje, pa so že pred leti temeljito opisali kaj in kdo so Finfarji, kaj in kdaj kaj počnejo ter s posebej odebeljeno pisavo poudarili, da se ne gredo politike. Jim je pa veliko za ohranjanje slovenskega konjarstva in nasploh kar je pri nas v tej zvezi etnografskega in etnološkega.

Letos so svojo pot začeli pravzaprav že v petek, proti večeru, ko so na ranč kmetije Gorc,v Selcah pod Kozjekom, imenovan Škauba, začeli voziti s konjskimi prikolicami konjarji iz različnih delov Slovenije. Tam so parkirali in privezali konje, ter počakali sobotno jutro, ko so začeli prihajati še konjeniki iz Dolenjskih krajev. Tokrat je startalo 65 jezdecev. Še pred startom so simbolično na ranču Škauba posadili mlado drevesce kostanja. Vozarji, gre za domačine, so se zbrali popoldan na Tlaki.

V Moravčah, na domačiji Klinc, kjer so pot zaključili v soboto zvečer je bilo na koncu 88 konj, ravno toliko jezdecev in vozarjev ter še dvakrat toliko obiskovalcev na večerni prireditvi.

Letos so konjeniki pot z Gorčeve domačije, kjer so se izkazali v vseh pogledih kot pravi profesionalci, nadaljevali skozi Selce in obšli hrib Lisec po severovzhodni strani, se spustili v Zagorico, jahali skozi Revo in Artmanjo vas, skozi Svetinje ter Šmaver. Tam so se srečali z vriskanjem med trgatvijo, kar je bilo za nepoznavalce iz drugih krajev, pravo doživetje. Tudi harmonike so pele kot bi šlo za gasilske veselice.

Z vrha Šmavra so se jezdeci spustili mimo Dečje vasi do ponorja Temenice v Ponikvah, čez avtocesto pri Grmu in se za kosilo ustavili v Češnjevku. Do tu so dolgo kolono konjenikov vodili Suhakranjci, v nadaljevanju pa jih je prevzel vodnik, konjerejski mojster, Marko Marn iz Hudej.

Vsak izmed udeležencev je že na startu dobil drobno brošurico z opisom poti, ter z opisom zgodovinskih in siceršnjih posebnosti krajev skozi katere so jahali ali jih obšli. Izkušnje preteklih let so pokazale, da je takšno »napotilo« krasen spomin v katerega udeleženci še velikokrat pogledajo. Tudi letos so organizatorji poskrbeli za foto knjigo, v kateri je poleg fotografij še opis doživetja leto poprej.

Po kosilu so jezdeci nadaljevali in železniško progo ter regionalno cesto Trebnje – Mirna prečkali na koncu industrijske cone. Seveda je kolona konjenikov zaustavila promet na tej cesti, vendar zaradi tega ni bilo pritožb, saj je bilo za večino voznikov, ki so se ustavili pred prehodom, pravo presenečenje. Redkokdaj se namreč dogaja, da bi imeli prebivalci možnost videti skupaj toliko jezdecev. Pot so nato ubrali proti Hudejam in skozi vas nadaljevali pot ob Ševnici, mimo Križa in skozi Kriško reber ter v Goljeko zopet zavili v gozd proti gostišču Abolnar. Od tu naprej do vasi Tlake so jezdili po zložni dolini. Manjši vzpon je bil na Tlake, ampak tam je konje in jezdece že čakala pijača na kmetiji Grm, po domače pri Čebetu. Prvotno so imeli namen jahati, skozi Selsko goro, Kumpolje in Brezje, vendar bi bila pot predolga, saj je bilo treba konje privezati še pred nočjo. Prijazni domačini na Tlaki so postregli, da so se šibile mize. Sproti se je koloni pridružila še deseterica s konji, k Čebetovim pa so pripeljali tudi vozarji. Tu se je nabralo že več kot 85 konj.

Iz Tlake do Gabrovke so jahali po stari cesti, ki so jo nekoč uporabljali vsi šolarji in »tlačani«, ko so hodili po opravkih v ta kraj, v središče nekdanjega gospodarskega in kulturnega življenja sosednih krajev. Danes omenjeno pot, razen konjenikov, komaj še kdo najde. Zanimivo je, da je organizator pojasnil udeležencem od kod obe imeni: Sveti Križ in Gabrovka? Od l. 1596 je namreč v pražupniji Trebnje obstajal vikariat Sv. Križ v Gaberniku. To prvotno ime se je kasneje verjetno popačilo in se počasi spremenilo v Gabrovko. Z imenom Sv. Križ je bilo poimenovano le naselje na griču okoli župne cerkve sv. Križa z vsemi upravnimi poslopji, sedežem občine, pošto, šolo, prosvetno dvorano, župniščem. Naselje pod cerkvijo pa je nosilo ime Gabrovka.

Do cilja v Moravčah (vse se dogaja na prostoru cvetličarstva in konjereje Klinc) je bila kolona voz in jezdecev videti prav veličastno. Druženje se običajno začne s posebnim programom. »Veliki svet Finfarjev« letos med članstvo ni sprejel novih Finfarjev, je pa zato po uvodnem ceremonialu organiziral še zabavno kovanje podkev, nastop folklorne skupine z zvenečim Kantri imenom, nakar so se vsi ob zvokih ansambla zabavali do zgodnjih ur. Smeha je bilo veliko več kot za gnojni voz.

Prespali so po rastlinjakih in na senu v konjskih boksih. Predvsem je zanimivo, da v nedeljo zjutraj nihče ni kazal slabe volje in kislega obraza ali stokal, da je spal slabo. Daleč od tega, kajti ponoči je začel padati dež in jih s škrebljanjem prav zasanjal. Tudi dež konjenikom kasneje ni vzel volje. Zajtrk s klobaso in ocvrtimi jajci jim je po »umivanju« zob, dal nov zagon. V dežju so pospravili »zapuščino«, se na hitro oblekli v pelerine in že so odrinili na pot.

Pot nazaj so znatno skrajšali, saj so ubirali bližnjice čez Čateč, Malo Loko in Kukenberk, kjer so si privezali pri tamkajšnjem konjarju dušo in kot bi mignil so bili skozi Korenitko v Selcah na kosilu.

Kostanjeva konjenica je nedvomno eden najlepših in največji konjarskih dogodkov v tem delu Slovenije. To je bilo mogoče ugotoviti že na spletnih straneh in FB, kjer so deževale pohvale. Vsi, ki so že kdaj bili udeleženci tega jahanja, se vedno radi vračajo. Finfarjem seveda želimo, da bi bilo še dolgo tako, zlasti pa tako pestro in navdušujoče.

Iz »Velikega sveta Finfarjev« je bilo zaznati namig, da bi lahko drugo leto Kostanjeva konjenica startala v Deželi kozolcev.

Srečno!

Na poti bil brez konja in dogodek opisal: Brane Praznik