Vaša ocena dogodka: Muzikal Rok Kurent

21.9.2012 | 14:20

Pravzaprav je nastanek novega slovenskega muzikala že sam po sebi praznik za slovensko glasbo, saj gre za sodobno obliko glasbenega gledališča, ki je po vsebini in glasbi odsev našega časa in po katerem občinstvo hlepi. Rok Kurent, premierno uprizorjen 15. septembra v Kulturnem domu v Krškem, je brez dvoma uspešen glasbeni projekt, ki si zasluži ponovitev še na kakšnem večjem, odmevnejšem odru, če ne širše slovenske turneje. Da polprofesionalizem ne more biti vedno merilo slab(š)e kakovosti, nas je prepričala predstava kot celovito glasbeno gledališko delo, v kateri enakovredno izdaten strukturni delež prispevajo glasba, glasbena izvedba, režija, scena in igra.

Libreto muzikala, nastalo po navdihu in motivih Cankarjeve novele Kurent z danes še kako aktualno tematiko, je delo Matjaža Pikala. Dramska zgodba ni zapletena, sporočilnost, čeprav simbolna, je jasna, a s filozofskim pridihom. Dve nasprotujoči si temeljni ideji zastopata po dva protagonista – kandidat za župana s svojo tajnico in pevec s kitaro ter njegovo dekle. Dogajanje je postavljeno v čas lokalnih volitev, osrednja sporočila, ki jih prinaša, pa so demokracija, umetnost, ljubezen, strpnost in osebna odličnost nasproti represiji, politični manipulaciji in nečednosti. V realnem svetu zmagajo seveda slednja, saj glavni junak – umetnik (pevec s kitaro), ki tako navduši množice, da ogrozi kariero aktualnega županskega kandidata, vendar ne želi v politične vode, na koncu umre pod streli kandidatove tajnice. Muzikal se zaključi z mislijo, da so resnične zvezde politiki, ne umetniki in intelektualci.

Igra akterjev je spontana, neprisiljena in pristna, režija (pod njo se podpisuje Žiga) pa izvirna, sveža, dobro usklajena z glasbeno dramaturgijo in tekoča. Scena je nevsakdanja, saj je orkester na posebni konstrukciji (v obliki tribune) nameščen na odru, centralni prostor dogajanja pa so stopnice na sredi in oder pred njim. Zelo solidna, naravnost prepričljiva, je bila glasbena izvedba Simfoničnega orkestra krške glasbene šole in pevcev solistov (Petra Dirnbeka v vlogi Roka Kurenta, Matjaža Breznikarja v vlogi dr. Janeta Strela, Tadeje Molan v vlogi Vlade/Jutre in Nine Berger v vlogi Urbane Volk) ter zvočno usklajenih in intonančno dobro naštudiranih zborovskih vložkov pod vodstvom Nike Tkalec. Presenetljiva pa je bila glasba, sicer žanrsko precej raznolika – od džeza, swinga, reaggaeja, do rocka, popa in klasične glasbe, a organsko povezana, dokaj uglajena in zvočno enovita, vsekakor pa dramaturško razgibana, dobro instrumentirana, skratka duhovita, primerna in učinkovita. Pevski songi so nosilec čustvene in idejne sporočilnosti, glasbilom simfoničnega orkestra pa so dodane električne kitare, basovske kitare, kompleta bobnov in klaviature. Avtor glasbe Dejan Učakar je očitno velik skladateljski talent, ki še marsikaj obeta.

Seveda ne smemo pozabiti na idejnega očeta muzikala, na njegovo tenko uho, učinkovito dirigentsko palico in vodenje projekta, ki je bil realiziran po štiriletnih pripravah v tako odlični postavitvi, profesorja Draga Gradiška. Sobotna premiera novega slovenskega muzikala v produkciji Simfoničnega orkestra Glasbene šole Krško in tamkajšnjega Kulturnega doma je dokaz izjemnega razcveta in razmaha glasbene kulture v tem mestu, ki je postavilo na oder že drugo izvirno glasbeno-gledališko delo – če spomnimo na Vražje dekle Milka Lazarja pred sedmimi leti. To je odraz in izraz prav Gradiškove železne volje, energije, entuziazma in dolgoletnega dela. Akademski glasbenik, dirigent, pedagog in ravnatelj krške glasbene šole je očitno človek z jasno vizijo, znanjem in pravim pristopom. Poraja se vprašanje, ali ne bi s profesionalnim gledališčem in glasbeno akademijo, o kateri so tam sanjali do nedavna, ob potencialu številnih (tudi v tujini) akademsko šolanih umetnikov mesto kmalu postalo slovenski Broadway. Seveda to ni pretiravanje, je pa preprosto bogokletje za trenutne obete v slovenski kulturi.

Karmen Salmič Kovačič,
foto: Matic Romih

Galerija