DL: Srce ji pravi, da se mora vrniti v Afriko

4.9.2012 | 14:00

Med Masajkami (Foto: osebni arhiv)

Med Masajkami (Foto: osebni arhiv)

Jana je spoznala, da s tem, ko pomaga drugim, bogati tudi sebe. (Foto: T. Jakše Gazvoda, arhiv DL))

Jana je spoznala, da s tem, ko pomaga drugim, bogati tudi sebe. (Foto: T. Jakše Gazvoda, arhiv DL))

Jana Dular iz Jurke vasi bo v soboto spet sedla na letalo in odpotovala v vzhodno Afriko, v Malawi. Ta država je pravzaprav postala njena druga domovina. Prvič se je v Afriko odpravila leta 2008 iz radovednosti, saj je kot študentka prava želela preveriti, kako je z mednarodnimi posvojitvami otrok. In ni ugotovila le to, da ni prava pot tista, ko otroke le iztrgajo iz njihovega okolja, spoznala je, da lahko tamkajšnjim ljudem pomaga k boljšemu jutri tudi tam že z majhnimi stvarmi.

»A moram poudariti nekaj: Afričani so srečni v življenju, ki ga živijo, zato se tudi jaz učim od njih predvsem stvari, ki so v naši družbi že pozabljene: tega, kaj je smisel življenja, kaj je sreča, kaj pomeni stati bližnjemu ob strani. V državah, ki sem jih obiskala, ni socialnih pomoči, zato je toliko bolj pomembna pomoč drugih. Ljudje vedo, da so skupaj močnejši in da lahko dosežejo cilj, ne glede na to, kako trnova je pot. Hkrati pa so se navadili zaupati svojim veščinam, kot so razne rokodelske spretnosti, s katerimi lahko ustvarijo izdelke za prodajo,« pravi Jana. Doda, da Afrika ni le uboga, bolna, revna in lačna črna celina, kot jo predstavljajo mediji, temveč je dosti več; je celina kontrastov. Ob prihodu v Kampalo, glavno mesto Ugande, jo je presenetil blišč centra, veličina 4-milijonskega mesta in na drugi strani preprostost življenja na podeželju.

POMOČ AFRIČANOM

Jana, ki je medtem že diplomirala iz prava, je obiskala štiri afriške države: Ugando, Kenijo, Tanzanijo in Malawi, na njene obiske pa so vezani tudi pomembni projekti, s katerimi je spremenila življenje marsikateri družini, predvsem najmlajšim, ki jim je omogočila boljše pogoje za izobraževanje. Kot prostovoljka je v tanzanijski savani zgradila osnovno šolo za 350 masajskih otrok ob pomoči prispevkov prijateljev in Rotary kluba Novo mesto.

Kljub vsemu bogastvu, ki ga nudi Afrika, je namreč izobraževanje pogosto še vedno privilegij, ne pa pravica. V Ugandi je vodila projekt pomoči pigmejskemu plemenu Batwa, ki je bil zaradi zaščite goril izgnan iz gozdov na polja. »1.200 ljudi je bilo naenkrat brez svojega življenjskega prostora in brez hrane. Skupaj smo zgradili 7 kokošnjakov, jih napolnili s 700 kokošmi, tako da so vsi otroci lahko jedli jajca, saj so bila njihova življenja zaradi pomanjkanja proteinov ogrožena in vprašanje je bilo, ali bi dočakali 15. rojstni dan. Z rednim uživanjem jajc so si opomogli in jedo jih še sedaj. S 500 starši otrok pa smo ročno posadili tono in pol krompirja in fižola ter s tem omogočili, da bodo lahko prihodnje leto spet sadili in sejali. Kupila sem jim vse orodje za obdelavo polj, kot jih tudi skrbno učila veščin poljedelstva. Znanj niso imeli, saj so vse svoje življenje pred izgnanstvom preživeli v gozdovih kot lovci. Skupaj smo izdelali tudi lične hiške iz bambusa,« razlaga Jana.

Sodelovala je tudi pri obnovi prvega centra za otroke s posebnimi potrebami na jugozahodu Ugande, pomagala pri nakupu opreme - pogradov, prebarvala je notranje temačne stene v mavrične barve, zasteklila center, tako da otroci niso več zbolevali za malarijo in trpeli mrzlih noči. V Tanzaniji je s pomočjo slovenskih srčnih prijateljev pomagala pri vpisu 15 sirot v privatno angleško šolo za sedem let, trenutno pa je na vrsti nov projekt v Malawiju - gradnja centra za otroke s posebnimi potrebami in vodenje programa za učence z učnimi težavami, specifičnimi posebnimi potrebami kot tudi pomoč učiteljem ter članom skupnosti. Od januarja dalje pa vsak dan omogoča šolsko malico 250 malawijskim učencem, ker so do tedaj v šolo prihajali lačni. Odkar vsi vedo, da bo jutranja koruzna kaša skuhana, z veseljem prihajajo v šolo in se dobro učijo.

Jana Dular je v Afriki doslej s presledki preživela dve leti in pol. Hitro se je navadila tamkajšnjega življenja, standard na podeželju, kjer je delovala in deluje tudi sedaj, je veliko nižji kot pri nas, saj je povprečna plača le 15 evrov na mesec, tam pa ni življenja brez pridnih ženskih rok. A veliko lahko tam naredi tudi z dobro voljo in prispevki vsakogar, ki želi pomagati. Denar, ki so ga namesto daril za rojstni dan in novo leto zbrali njeni domači, je na primer vložila v izgradnjo šole za masajske učenjake, vesela pa je tudi prostovoljnih prispevkov ljudi, ki cenijo njen trud.

»Hkrati iščem prostovoljce, ki bi pomagali pri gradnji centra za otroke s posebnimi potrebami kot tudi pri delu v šoli z 250 otroki,« doda. Jana pravi, da je Afrika - kontinent barv, sonca, pozitive, veselja, glasbe, hrupa, smejočih se otrok, neskončnega pogajanja, srčnosti - postala njena druga domovina. Za zdaj. Trenutno je v delu, ki ga počne, srečna, nadvse uspešna, zadovoljna, s tem k pomaga drugim in jim pomaga do boljšega jutri, pa hkrati močno bogati tudi sebe. Vsi, ki bi Jani želeli pomagati, tako s prostovoljnim delom kot s prispevki, s katerimi bo lahko še naprej uspešno vodila projekte, jih lahko nakažete na Transakcijski račun Društva ELA: SI56 0203 8009 0249 043, več informacij pa lahko najdete na njeni internetni strani drustvoela.wordpress.com, kjer objavlja sveže novice o svojem delu.

»Pa srečni, zadovoljni in ljubezni polni bodite!« prida z nasmeškom na ustih in iskrivim pogledom.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 31. maja 2012.

Tanja Jakše Gazvoda

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava