DL: To so bili časi, danes je svet drugačen

2.7.2012 | 14:10

Stanka Grein

Stanka Grein

Stanka Grein, Novomeščanka, ki je novembra dočakala 94 let, je še živa priča dogajanj precej daljne mestne preteklosti. Zadnjih deset let spet živi v svoji rojstni hiši, v nekdaj zelo znani gostilni Košak, nasproti drevoreda.

V njenem vzorno pospravljenem, čistem in okusno opremljenem stanovanju me je nenapovedano sprejela, napravljena, kot da bi ona šla v goste. Ima tudi navado, da še preden obiskovalec pove dva stavka, že postavi predenj krožnik z njenim pecivom, kakršnega ni v nobeni slaščičarni. Ko mi je začela praviti svojo življenjsko zgodbo, se je iz njenega povsem bistrega uma kar vsulo zanimivih dogodkov.

OČE ZNANI GOSTILNIČAR

»Košakov rod je trden in sposoben, predvsem delaven. Moj oče, gostilničar, je bil dvakrat poročen. Prva žena je umrla in pustila 6 otrok, potem se je v drugič oženil z mojo mamo, ki pa je imela 4 hčerke: Martino, Slavko, Fani in mene, najmlajšo. Doma smo bile vse vajene dela, ampak vse smo se hotele šolati. Jaz sem hodila v osnovno šolo še v staro stavbo, nato v novo šolo, ki je danes Osnovna šola Center. Potem sem šla v meščansko šolo k nunam v Šmihel na gospodinjsko smer. Ker me je vedno veselilo delo z otroki, sem nato spremenila poklic. Šla sem za sestro Martino, ki je v Beogradu končala šolo za medicinske sestre, sama pa sem se vpisala na šolo za otroške negovalke. Tja je šlo še več Novomeščank: Agničeva Fani, Helena Sedaj, Mara Novina in še nekatere. Tudi prvo dobro službo sem dobila v Beogradu. V družini generala sem skrbela za dva otroka, gospa pa je bila Židinja. Tam sem doživela strašno nemško bombardiranje 6. aprila 1941 ob začetku vojne. Gospa je potem z otrokoma bežala v Osijek, jaz proti domu. Z vlakom sem prišla le do Novega Sada, potem do Zagreba peš ali s kakim kmečkim vozom, nato spet z vlakom do Bubnjarcev, kjer je bila meja. Tam je bila NDH, pri nas Italija. Od te meje do doma sem rabila teden dni pešhoje.«

Stanka je šla z doma iz Jugoslavije, vrnila se je utrujena in prestrašena v Italijo. Tu so bile razmere povsem drugačne. Veliko je bilo vojaštva, gostilna je še delala in bila vedno polna, med ljudmi pa je bil razen negotovosti tudi nemir. Meščani so se začeli odločati za eno ali drugo politično stran, kar se je obdržalo do danes. Gospa Greinova ima tisti usodni čas dobro v spominu: »V naši gostilni je imel Edvard Kocbek ustanovni sestanek Krščanskih socialistov za novomeško področje, bilo je v okviru Osvobodilne fronte. Od naših sva bili zraven midve z Martino, sicer pa se spominjam someščana Vinka Kosa pa Paderšiča. Mene so potem Italijani internirali na Rab. Po hudem trpljenju sem spet srečno prišla domov, a mnogi so tam ostali.«

PO OSVOBODITVI BILA NEGOVALKA

Medvojnega trpljenja pa z Rabom še ni bilo konec. Ko je Italija kapitulirala in so kmalu nato naše kraje zasedli Nemci, se je tudi njim Stanka zdela nevarna. Medtem je rodila sinka Marka in se z njim dan za dnem zatekala v zaklonišče – tunel, kamor je v strahu pred bombnimi napadi hodilo več Novomeščanov.

Lepega dne so v tunel prišli gestapovci in Stanko odpeljali, sinek, še dojenček, pa je ostal pri teti Faniki. »V tem zaporu so me tudi tepli kot večino drugih. Verjetno pa se me poleg nesreč drži tudi kanček sreče, kajti tudi iz gestapovskega zapora sem prišla domov. Zaresni konec vojne sem pričakala pri svojih doma. In po osvoboditvi sem kot negovalka takoj dobila službo v novomeški bolnici. V stavbi, kjer je zadnja leta upravna enota, je bila ženska bolnica. Sprva jo je organiziral dr. Slavko Perko. Tedaj so v bolnici še delale nune, ki so svoje molitve opravljale v kapeli. Jaz, ki sem rada pela in sem cerkvene pesmi še znala iz časa šolanja pri nunah, sem šla nekajkrat v kapelo pet. To je bilo v tistih časih dovolj, da sem bila po dobrih dveh letih dela v bolnici odpuščena. Nekatere nune so se odrekle nunskemu stanu in ostale v bolnici, nekatere so se razteple po še delujočih samostanih na jugu države, dr. Perko pa je moral za nekaj let v Kanižarico. Po teh pripetljajih nisem šla več v službo. Pomagala sem doma vse do poroke, potem pa skrbela za otroka. Rodila sem še sina Gregorja.«

Njen soprog inž. Grein je bil znan pionirjevec. Podjetje je pomagal ustanavljati in mu je ostal zvest 22 let, nato so se preselili v Maribor. »Mož se je zaposlil v Dravskih elektrarnah in tam ostal vse do upokojitve. V Mariboru sem preživela lepih 34 let. Tam sva s sinom Gregorjem ostala tudi po moževi smrti, medtem ko je prvorojenec Marko med tem časom že doštudiral. Ker se je bolj počutil Novomeščana, je tu ostal, se zaposlil in ustvaril družino.«

VRNILA SE JE V ROJSTNO MESTO

Greinova oz. Košakova Stanka je vsa leta prihajala domov med počitnicami, za stalno pa se je vrnila v rojstno mesto pred 10 leti, ko je prišla pomagat oboleli sestri Faniki, ki je prevzela gostilno po očetu. Medtem je sama zbolela in pravi, da so jo z večurno težko operacijo rešile »zlate« roke dr. Smodeja in dr. Pogačarja v domači bolnici.

Gospa Stanka se pri 94. letih junaško drži. Povsem svežega uma in urnih nog, kar ima še malo znancev iz mladosti. Večina je pokojnih. Edino, kar vsem Košakovim greni stara leta, je tresavica. Tistikrat je bila še bolj očitna tudi zato, ker je bila pred kratkim dvakrat okradena. Prav razburjena je pripovedovala: »Sredi dopoldneva sem šla po drevoredu s torbico na rami, ko me je dohitel moški in me potrepljal. Sem mislila, da je kak znanec, potem sem videla, da mi hoče sneti torbico. Tiščala sem jo k sebi, a ni pomagalo. S torbico, v kateri je bila denarnica z vsemi karticami, je ropar zbežal proti sodišču. Dva moška, očividca, sta stekla za njim in videla, da se je izgubil v travniku pod sodnijo. Medtem so že prišli policaji, našli v grmovju torbico, toda prazno. Samo dva dni prej pa mi je iz omare na hodniku, ki je sicer vedno zaklenjena, nekdo odnesel vso vloženo zelenjavo in kompote. Le kam smo prišli! Vsakdo bi bil razburjen, ne samo jaz, ki sem stara.«

Pogovor sva zaokrožili v lepih spominih iz časov pred vojno, ko je bila Košakova gostilna ena vodilnih v mestu. Imela je lep vrt pod kostanji in kar dve balinišči, ob semanjih dneh pa se je na velikem dvorišču trlo kmečkih vozov. Prva povojna leta, ko se je tudi privatnim gostilničarjem slabo pisalo, je bila uradno tudi ta gostilna zaprta. Ampak stalno omizje gostov zdravnikov, advokatov in profesorjev je hodilo k Faniki v kuhinjo. Tam so bili kot prijatelji.

Nekaj let kasneje so lahko spet šli v veliko gostinsko sobo. »To so bili časi, ko so bili ´imenitni´ gostje zadovoljni z odlično portugalko ter klobaso ali krvavico z zeljem,« se spominja gospa Stanka. »Danes je svet drugačen, v Košakovi stavbi je nekaj advokatskih pisarn. V letih, ko Dolenjski list še ni imel lastnih prostorov, pa je bil več let tudi najemnik v nekdanji Košakovi gostilni.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 5. aprila 2012.

Ria Bačer

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto devet in pet: