DL: Noben denar ne more poplačati trpljenja

19.6.2012 | 14:00

Sin in oče

Martin Uhernik je bil star 37 let, ko so ga po nedolžnem na podlagi vaških govoric ožigosali za morilca, sodba pa je zaznamovala vso njegovo družino. Sprva je bila za pomoč pri umoru obsojena tudi njegova žena Ana, kasneje pa so jo oprostili. (Foto: T. J. G., arhiv DL)

»O, jaz se ne bom kar tako vdal, vsak dan hodim, čeprav težko,« se nasmehne 74-letni Martin Uhernik z Gabrske gore, ko ga dohitimo na poti do njegovega doma, ko hodi počasi s pomočjo palic. Težave ima namreč s kolki, a ne bi šel rad še enkrat pod nož, čeprav mu je od prve operacije pred nekaj leti z desnim kolkom bolje kot prej. Boji se, tudi zaradi let.

Pa čeprav operacija ne bi bila nič v primerjavi s ponižanjem in trpljenjem, ki ju je bil deležen zaradi sodne zmote. Sedaj je država izdala končno sodbo za odškodnino, čeprav se tudi v tem primeru potrjuje, da je država sila slaba mačeha. Sam sodbe še ni dobil, zanjo je izvedel od odvetnika, a koliko točno bo dobil, niti sam ne ve.

Prvič so mu odobrili dobrih 50 tisoč evrov, a ko je vložil novo tožbo, je moral 15 odstotkov od zahtevanega zneska nakazati odvetniku, tako mu ni ostalo veliko. A toliko že, da so Uhernikovi, Martin namreč živi s sinovo družino, začeli obnavljati hišo v Gabrski gori. »Delno smo že uredili zunanjost hiše, jo pri tleh dodatno izolirali, v spodnjem nadstropju pa očetu urejamo stanovanje. Le še laminat in ploščice moramo položiti, pa opremiti ga moramo in bo nared,« razlaga Martin mlajši, ki se je ob službi in družini posvetil še študiju za komunalnega inženirja.

Če je že država Martinu starejšemu le priznala odškodnino, pa otroka Martin in Marinka še čakata na odločitev sodišča. Zaradi sodne zmote sta namreč ostala brez staršev v letih odraščanja, ko sta jih najbolj potrebovala.

Martin Uhernik je po nedolžnem prestal osemletno zaporno kazen za umor, ki ga ni zagrešil. 12. avgusta 1974 so namreč v potoku našli umorjenega 59-letnega Jakoba Luzarja. Policija je za dejanje osumila Uhernika in njegovo ženo. Uhernik naj bi Luzarja dan prej ustrelil, potem pa naj bi truplo z ženo odvrgla v 840 metrov oddaljen tolmun. Sprva je bil Uhernik, ki je bil v kritičnem času daleč od kraja kaznivega dejanja, oproščen, višje sodišče je sodbo razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje pred spremenjen senat. V začetku julija 1977 so Uhernika obsodili na 8 let zapora zaradi umora, ženo pa na dve leti zaradi pomoči pri tem, a so njo kasneje oprostili, Martinu pa kazen povišali še za dve leti. Ko je Martin prišel iz zapora, star 48 let, je vsa leta živel le zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. In je tudi uspel.

ODŠKODNINA

»Težko gre denar od države, takrat so me pa v enem tednu obsodili. Ženo so s sodbo, da naj bi mi ´pomagala pri prenašanju pokojnega v tolmun´, dobesedno uničili. Pod težo krivih obtožb je zbolela in umrla, stara komaj 55 let,« se spomni Martin, ki še vedno vsako noč preganjajo slike iz zapora. Kako dolga so bila namreč leta, ki jih je moral preživeti zaprt za štirimi zidovi in kako boleče je bilo zavedanje, da sta njegova otroka po krivem brez staršev, ožigosana za otroka morilcev! Tega ne moreš kar pozabiti, tudi če bi rad.

Še najbolj pa boli krivica, čeprav se mu jo je zanjo junija 2006 osebno opravičil celo minister za pravosodje Lovro Šturm, češ da je bil ´Martin Uhernik žrtev hude in nenadomestljive sodne zmote, do katerih prihaja tudi v sodobnih pravosodnih sistemih.´ A takšne zmote uničijo družino.

VSAK DAN HODI

Martin zaradi težav s kolki ne dela več v vinogradu, je preveč strmo in zato nevarno, da bi padel, čeprav gre z družino večkrat tja, zato pa se skoraj vsak dan odpravi do bližnje trgovine. »Tudi zaradi visokega pritiska je dobro, da hodim,« pripomni in doda, da mu je rehabilitacija veliko pomagala. Resda mu je terapije krila socialna blagajna, bivanje v toplicah pa je moral plačati sam.

In spet pogovor nanese na odškodnino, o kateri lahko le bere, na računu pa je še ni. Kot tudi ni priznane rente. Sedem evrov na mesec so mu je priznali! »Ja, to bom pa težko zapravil! Da jih ni sram,« ne more skriti ogorčenja 74-letnik, ki bi po eni strani želel tožiti tudi sodnika, ki ga je obsodil za umor, a hkrati doda, da je škoda njegovih živcev. Že tako jih je preveč izgubil zaradi tuhtanja o krivicah in izgubljenih najlepših letih svojega življenja.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 5. aprila 2012.

Tanja Jakše Gazvoda