DL: Država proti državi, vmes pa kmet

26.4.2012 | 14:10

Branko in Gregor Dular težko razumeta ravnanje države in upata, da bo spor končan še letos. V dobro njihove kmetije, seveda. (Foto: B. D. G., arhiv DL)

Branko in Gregor Dular težko razumeta ravnanje države in upata, da bo spor končan še letos. V dobro njihove kmetije, seveda. (Foto: B. D. G., arhiv DL)

150 glav živine zahteva kar precej obdelovalne zemlje. (Foto: B. D. G., arhiv DL)

150 glav živine zahteva kar precej obdelovalne zemlje. (Foto: B. D. G., arhiv DL)

V naših krajih kar težko najdemo kmetijo, na kateri so zaposleni in kmečko zavarovani štirje odrasli, kot je pri Dularjevih v Vavti vasi. Le redke kmetije so se lahko v zadnjih 20 letih povečale, pa še tiste so pri tem naletele na ovire. Dularjevi, na primer, bi kupili zemljo v soseščini, a jo hoče tudi država. Kdo ima prednost?

Dularjeva kmetija ima dolgo zgodovino in je morala marsikaj dati skozi, da se je ohranila; med drugim je bila med vojno popolnoma požgana, socializem pa ji je vzel zemljo ter zaprl žago in mlin. Čeprav je z denacionalizacijo spet dobila lep kos zemlje, je za preživetje morala zemljo še najeti. Tako zdaj nosilec kmetije Branko, njegova žena Darinka in sin Gregor z ženo Petro obdelujejo 70 ha kmetijskih zemljišč, od tega je 48,5 ha v najemu. Pridelati morajo večino hrane za 75 krav molznic in še približno toliko plemenskih telic. Že 12 let kot dopolnilno dejavnost vzdržujejo ceste in plužijo sneg. Vsak dan namolzejo od 1.200 do 1.500 litrov mleka, ki ga večinoma prodajo zadrugi, 150 do 200 litrov na domačem mlekomatu, nekaj pa tudi šoli v Žužemberku.

KUPILI BI OD SOSEDA

Taka kmetija je veliko podjetje, ki vodi računovodstvo, je vključena v sistem DDV in ima zemljo v zakupu z overjenimi pogodbami, zato v svojem razvoju ne sme niti za hip obstati. Oči dveh generacij družine (tretjo sestavljata še mlečnozoba Doroteja in Jakob) so uprte v prihodnost, zato so se Dularjevi decembra 2010 odzvali na oglas za prodajo zemljišč v sosešcini. Položili so 4.000 evrov varščine in sredi januarja 2011 sklenili pogodbo o nakupu, ki jo je marca odobrila tudi Upravna enota Novo mesto.

Presodila je, da predkupna pravica Branka Dularja prevlada nad pravico državnega Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki se je tudi potegoval za nakup. Kot je utemeljila, je Dular lastnik zemljišč, ki mejijo na večino prodajanih zemljišč, ter kmet, katerega edina dejavnost je kmetijstvo in že 15 let obdeluje večino površin, ki so naprodaj.

SKLAD V UPRAVNI SPOR

Sklad je uveljavljal predkupno pravico, ker je solastnik slabega pol hektara velike parcele, ki je sestavni del 2,1 ha zemljišč, ki so bila naprodaj. Začelo se je zapletati in pri tem ni pomagal niti predlog prodajalca in Dularja, naj se parcela, ki je v solastništvu, izloči iz prodaje, saj se Sklad z njim ni strinjal. Na odločbo se je pritožil na kmetijsko ministrstvo, ki je, tako kot tudi Kmetijsko-svetovalna služba, podprlo kmeta.

A državni Sklad kmetijskih zemljišč ostaja neomajen in z veliko ihto brani kmetijsko zemljo pred kmetom. Zakaj tako pravimo? Ker je sprožil upravni spor glede odločbe novomeške upravne enote na upravnem sodišču. »Jaz zemljo obdelujem, Sklad pa jo daje v zakup ali preprodaja,« se čudi obnašanju države Branko Dular. Tudi na Skladu so za javnost že povedali, da odkupujejo zemljišča z namenom zaokroževanja in jih nato oddajajo v zakup. S tem najbrž ni nič narobe, a je vseeno težko razumeti državni sklad, ki se na vse kriplje trudi kmetu izpred nosa »pobrati« zemljišča samo zato, ker ima pač formalno predkupno pravico.

TRAKTORJE JA, ZEMLJE NE?

Gregor Dular, naslednik kmetije, ne razume, zakaj se Sklad tako krčevito poteguje za nakup zemljišča. »Zemlja je osnova za vsako kmetijsko dejavnost, pa vendar država ne pomaga pri naložbah v nakup zemljišč, pa tudi ne pri zaokroževanju zemljišč in komasacijah. Nenavadno je, da država s subvencijami spodbuja kupovanje traktorjev, nakupa zemlje pa ne more,« se čudi.

Branko upa, da bo spor končan še v tem letu, in verjame, da bo upravno sodišče odločilo v njegovo dobro. »Navsezadnje Sklad niti ni plačal predujma,« doda. Zaradi tega je tudi prodajalec, kot je zapisal v svoji pritožbi upravnemu sodišču, menil, da Sklad ni resen kupec. Državljan bi zemljišče rad prodal, kmet bi ga kupil, a za zdaj oba ostajata praznih rok – ker en del države toži drugega. Ta je pa lepa!

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 23. februarja 2012.

Breda Dušič Gornik

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

26.4.2012Oceni korli 

sej je boste mel dost,požeruhi,en kubik nazadnje bu dost

27.4.2012Oceni smart 

Imam veliko izkušenj s tem Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov. Podobno sem hotel kupiti (in jo še hočem) zemljo od sklada. To je 5 m široka in 200 m dolga parcelca, ki se drži naše hiše. Tožarimo se že od leta 1996 (ja 16 let je že) - vsako leto pa obljubljajo, da bo vse nared za prodajo čez nekaj mesecev... Zemlja je neuporabna, toda na njej stoji edina cesta do naše hiše. Pogoj, da si cesto lahko asfaltiram pa je, da je moja. Res je, smo v banana republiki. Žal so še Srbi boljši od nas.... Torej - tale Sklad je ena navadna mafijska zalega, ostala še iz partijskih časov!

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto tri in štiri: