Namesto Beti stoji Lidl, namesto Iskre Špar. Je na vrsti šola?

23.4.2012 | 14:00

Foto: Vinko Kukman; arhiv

Foto: Vinko Kukman; arhiv

Namesto Beti stoji Lidl, namesto Iskre Špar. Je na vrsti šola?
Namesto Beti stoji Lidl, namesto Iskre Špar. Je na vrsti šola?

Bela krajina. Idilična in zelena dolina, ki me vabi v naravo, kjer še vedno slišim petje ptic, kjer na nočnem nebu vidim zvezde, ki me vabijo, da se stopim z naravo in se umirim po napornem delovniku. Pozabim, da je to demografsko ogrožena pokrajina, manj razvita, z veliko stopnjo brezposelnih. Ne oziram se na slabe ceste, pozabim na žalost in obup čedalje večje množice ljudi, ki so ostali brez dela … Sama sem z dolino, v kateri sem odrasla, ki jo imam rada in v kateri želim ostati.

A nekdaj pri nas ni bilo tako. Imeli smo tovarne, ljudje so delali, plače so bile redne, socialna varnost zagotovljena. Bili so složni in marsikaj se je naredilo z odrekanjem, s samoprispevkom. Naši starši so zavihali rokave in delali za skupno dobro, zase in za nas, tedaj otroke, za katere so verjeli in upali, da se bomo po šolanju v Ljubljani vrnili v domači kraj, si tu našli delo in si ustvarili družine. Gradili so hiše, obdelovali polja in upali, da bo njihova pokojnina takšna, da bodo lahko brezskrbno in v miru uživali starost.

Veselili smo se, ko je Slovenija postala samostojna, veselili smo se vstopa v Evropo in nekoliko z zaskrbljenostjo šteli in preračunavali novo valuto – evre. Verjeli smo, da bo sedaj življenje lepše, lažje, da bo delo še vedno cenjeno, da če si priden in pošten, boš lahko živel lepo življenje. A tu nekje se je nekaj zalomilo.

Se še spomnite Beti? V tej tekstilni tovarni je bila zaposlena moja mama. Spominja se svojih začetkov v tovarni, ki je takrat zaposlovala čez 200 delavk, šivilj, režije je bilo malo. Kot 15-letno dekle je trdo delala, plača je bila redna. Delavci so imeli socialno, finančno varnost, zagotovljeno malico, dopust, prevoz in regres. Imeli so upanje v lepšo prihodnost, osnovo, da so si lahko ustvarili družine …

Kaj pa Belt? Po pripovedovanju mojega očeta je tu, v najboljših časih, delalo več kot 1000 ljudi. Ko je tovarna zašla v težave, so pomagali vsi. Zaposlenim, tudi direktorju, so znižali plače na 80 %. Zavedali so se, da so vsi odvisni od uspešnosti in dobrega poslovanja tovarne, ne glede na to, ali si bil navaden delavec ali pa direktor z diplomo v žepu.

Danes je slika popolnoma drugačna. Namesto Beti stoji Lidl, Belt je dobil novega lastnika in zdaj dela v tovarni le še nekaj delavcev, ki ne vedo, kako dolgo bodo še imeli delo; tovarne Kolinske več ni, obrat Iskre je zamenjal Špar.

Bela krajina je gospodarsko oslabela, slabe, nepremišljene odločitve so zaprle vrata nekoč uspešne firme, ki več ni uspešna na trgu požrešnega kapitala.

Tisti, ki imamo danes še službo v Beli krajini, smo veseli, ker smo peščica izbrancev, ki ni končala na Zavodu za brezposelne v Črnomlju.

Naš šola ima dušo ...

Sem vzgojiteljica. Že dolga leta delam v vrtcu na podeželski šoli in vem, kaj pomeni naša šola za celoten šolski okraj. Na njej se vedno kaj dogaja. Dopoldan se razlega smeh naših šolarjev in vrtičkarjev, ki so na velikem šolskem igrišču. V popoldanskem času na naši šoli sestankuje Društvo kmečkih žena Dragatuš, Rdeči križ, na naši šoli vadijo tamburaši, folklorna skupina, starejši se rekreirajo v šolski telovadnici. Šola živi in diha z vaščani in s stanovalci bližnjih vasi. Ponosna sem na našo šolo in vrtec, saj vem, da sta otrokom prijazna. Število učencev je zadnja leta res nekoliko upadlo, a v vrtcu imamo skupine polne. Danes nataliteta v našem šolskem okolišu narašča in z zadovoljstvom opazujemo mlade mamice z vozički, ki se sprehajajo mimo naše šole. Ti so naša prihodnost in tudi garancija, da bo naša šola živela naprej.

Dolga, bela šolska stavba kraljuje na koncu vasi. Ne meni se za napredek, ne za politiko, ne za spremembe v družbi. Živi z otroki, ki se vsakodnevno vračajo vanjo, in jih sprejema takšne, kot so. Veseli, nasmejani, razigrani in navihani z željo, da skupaj z učitelji in vzgojitelji preživijo poučen, lep in zanimiv dan. Pohištvo je staro in oguljeno, šola je potrebna temeljite obnove, a to je naša šola in v njej naš vrtec. In radi jo imamo, saj v njej preživimo veliko časa. To je naš drugi dom. Število učencev po novih predlogih normativov vlade ne ustreza, a normativi naših učencev ne zanimajo. V šoli se počutijo dobro. Med seboj se poznajo in vedo, da jim vedno na pomoč priskoči strokovno osebje naše šole. Podeželske šole imajo, če lahko tako rečem, »dušo«. Kljubujejo času, a dihajo skupaj z okoljem, iz katerega srkajo energijo, ki jo vračajo z znanjem, ki ga otroci dobijo kot popotnico za življenje, ki je čedalje bolj kruto in zahteva od njih čedalje več znanja.

V naši šoli in v vrtcu je vsak otroke individualen, s svojimi potrebami in željami, in prav zato nam manjše število otrok v razredu omogoča, da je njihov napredek opazen. Naši varovanci le redko zaidejo v opero, muzej, Ljubljanski grad vidijo le na sliki, a zato niso nič prikrajšani. Spoznavajo naravo, delo na kmetiji, to je pa veliko, saj je le malo šol, vrtcev, ki znanje črpajo neposredno iz narave. V njej najdejo izziv, možnost, da s pridobljenim znanjem pomagajo dvigniti podeželje iz anonime in svoj delež prispevajo pri ohranjanju čistega, zdravega, zelenega in naravnega okolja. Kot odrasli se bodo radi vračali in v zapuščene kmetije vlagali znanje, ki si ga bodo pridobili s svojim izobraževanjem. To so otroci naše bodočnosti, ki vedo, da je doma pridelana hrana boljša od uvožene in da bi bilo dobro, da bi se v šolski kuhinji uporabljala hrana, ki bi jo pridelali naši sosedje, kmetje. Spoznavajo, da povpraševanje po doma pridelani hrani vzpodbuja sovaščane, da so polja obdelana in da tudi širša družba ceni njihov trud in kvaliteto pridelkov s slovenskih kmetij. Učijo se ceniti in uporabljati znanje in zapuščino naših dedkov, čemur dodajo svoj osebni pečat in vse nagradijo z razvojem in tehnološkimi spoznanji moderne tehnologije. To je le ena od prednosti, ki jo ima naša podeželska šola. To je vložek vseh nas, strokovnih delavcev v izobraževanju, da gradimo in nadgrajujemo znanje otrok za boljši jutri vseh nas.

Te dni z nejevoljo berem varčevalne ukrepe, ki naj bi jih sprejela vlada. Verjamem, da med nami ni več nobenega, ki jih ne bi komentiral, tako za njih, kot proti njim. Stavka javnega sektorja je res že za nami, a vsi premlevamo, kaj in kako se bo odločila vlada.

Želim si, da bi imel vsak otrok možnost, da obiskuje vrtec. Te dni se velikokrat spomnim na našega nekdanjega ministra Zvera, ki je obljubil, da bodo leta 2013 za vse otroke vrtci brezplačni. Ponosna sem bila, da je to moj minister. Bil je politik, ki je veliko naredil za slovenske, naše otroke. Vzpodbudil je družine, da so se odločale za rojstvo več otrok. Sistem dela v vzgojno-izobraževalnih institucijah je delovni proces približal otrokom, postal je še prijaznejši in strokoven v njihovem vsestranskem razvoju. In zdaj želi nekdo varčevati na pravicah, ki so njihove.

Nisem politik, sem le vzgojiteljica, mama in babica. Želim, da bi vsi otroci imeli enake možnosti, ne glede na to, kjer živijo, kako se pišejo in kje delajo njihovi starši. Otroke ne zanima, kako velika je hiša, kakšen avtomobil vozijo njihovi starši.

Otroci so izredni psihologi. Iz našega obnašanja, mimike in kretenj razberejo, kako se počutimo. Ne zanima jih, če smo slabe volje. Ko vstopijo skozi vrata vrtca in ko se poslovijo od staršev, te želijo zase. Da ti povedo, kaj so počeli doma, ali pa le, da ti splezajo v naročje, ker potrebujejo tolažbo. Kot strokovni delavec potisneš skrbi, slabo voljo na stran. Veš, da si sedaj v službi in da te otrok potrebuje.

Ja, tudi mi smo javna uprava. Res smo stavkali, a zavzemali smo se tudi za pravice upokojencev, študentov, dijakov, otrok. Da ne varčujemo na njih, ne na zdravstvu, ne na normativih. Zavzemali smo se, da pometemo iz pajčevine poštenje, moralo, da vladne službe svoje delo opravijo pošteno in da delajo v prid ljudstva. Tistega ljudstva, ki si želi le delati in ki si želi, da smo spet dežela, v kateri sta poštenje in delo spet cenjena. Da smo enaki vsi, pa ne glede na to, ali si v delovni obleki z lopato v roki ali pa če imaš kravato.

Vsi vemo, da je potrebno varčevati, a zadani varčevalni ukrepi naše vlade za izhod iz krize zame niso rešitev. Ljudje potrebujejo nova delovna mesta, delo. Ob pogajanjih je sindikat SVIZ dal veliko predlogov, kako in kje varčevati, a da bi preučili in speljali konkretne predloge, naša vlada ni našla ne razumevanja, ne časa. Ko spremljam Dnevnik po TV, se mi zdi, kot da opazujem komunikacijo v konfliktni situaciji mojih malčkov v igralnici vrtca; a ti na koncu najdejo kompromis in so vsi zadovoljni. Sicer pa – to je v vrtcu, dialogi na ekranu se odvijajo drugače, kako – to nam je znano.

Sem večen optimist. Verjamem, da bosta vlada in naš sindikat SVIZ našla rešitev. Ohranila bosta podeželske šole in z njimi življenje, ki se vrača nazaj v malo naseljene, demografsko ogrožene vasi. Mlade družine bodo obnavljale zapuščene kmetije in tudi s pomočjo države bomo vso hrano, ki jo potrebujemo v Sloveniji, pridelali doma. Imamo znanje in strokovnjake in voljo ljudi, ki želijo, da se Slovenija zbudi in da razmišlja z zdravo kmečko pametjo, ki v krizni situaciji stopi skupaj in zaviha rokave.

Bela krajina. Če sem si kdaj zamišljala raj na zemlji, je bila to ta dolina. Zelena dolina izza Gorjancev, z belimi brezami, ki se igrajo z vetrom. Pšenična polja mežikajo soncu in čebele igrajo svojo simfonijo. Pridruži se še štorklja in s svojimi širokimi krili obkroži vasico, ki se skriva v Krajinskem parku Kolpa. Vidim kmeta, ki s koso na rami stopa proti travniku. Njegov zguban obraz opazuje srno, ki se pase na robu gozda. Roka, žuljava od trdega dela, še trdneje objame koso. Gre naprej, pokončen in ponosen. Ve, da ga čaka delo, a ve tudi, da bo delo narejeno. Živina v hlevu bo imela kaj jesti, doma mu bo žena za malico pripravila pogačo. Ne posluša radia, ne gleda televizije. Požvižga se na politiko. Ljubljana je daleč. Na kmetiji je delo težko. Tu si sam, odvisen od svojih rok in žuljev. Zažvižga si. Smeh zmehča gube in na obrazu se mu zariše veselje. Poskoči kot mladenič. Skozi tišino se zasliši vrisk. To je vrisk sreče. Sin z družino se vrača domov in pomagal mu bo na kmetiji. Vnuka bosta obiskovala podeželsko šolo, staro domačijo bo zopet napolnil otroški smeh. Sin ima ideje, kako bi izboljšali kmetovanje, baje to predlaga evropski sekretariat za razvoj podeželja. Starček zamahne z roko. Še vedno velja star, a dober pregovor: »Brez dela ni jela«. Konec koncev sploh ni važno, kje si in kaj delaš: važno je le, da si pošten in da ima tvoje delo pozitivne rezultate.

A to je le razmišljanje vzgojiteljice iz male podeželske šole.

Vladka Štrucl, vzgojiteljica pri OŠ Dragatuš

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (28)

23.4.2012Oceni lili 

Spomnim se Beti, spomnim se Belta, sedaj pa - trgovina na trgovino Indija Koromandija......

23.4.2012Oceni Rus 

...smrt fašizmu, svobodo narodu ! ! !

23.4.2012Oceni belokranjka 

čestitam Vladka ,naj ta članek pride v Ljubljano.Srčna ,iskrena in žalostna zgodba !

23.4.2012Oceni dajdam 

Sicer te osebno ne poznam,ampak se popolnoma strinjam s teboj in mislim,da bi moralo biti več takih Vladk,da se bi slišalo po celi državi kako se ljudje počutijo,kako ljudje razmišljajo in da se ne strinjajo z tako politiko ki jo imamo.Ne vem kako ljudje na voliščih obkrožijo take ljudi,ki je že iz preteklosti znano da niso najboljši,da ne znajo voditi gospodarstva,da skrbijo samo za svoj žep,zato da oni bolje živijo,za malega človeka jim je malo mar,čeprav živijo od njega.Žalostno je,da dobi delavec,ki je delal in plačeval 40 in več let,dobi zdaj nekaj čez 430 evrov.In kaj naj s tem denarjem,naj si kupi zdravje naj se gre turista naj hodi na izlete, vid peša operacija na očesu stane 1500 evrov,naj gre v toplice in podpira kopalniški turizem, ja s čim dragi moji politiki,z 400.evri.Država ki je v taki situaciji,ko je mali človek reven je revna država.Čeprav je denarja še dovolj,samo za sebe ga držijo.

23.4.2012Oceni vika lozar 

Za nekatere je bogokletno, če se z nostalgijo spominjaš toliko opljuvanega socializma. Tričetrt problemov bi bilo danes manj, če bi odgovorni politiki uvedli novosti samo na področjih, kjer je bilo potrebno in ne vse "kar diši po socializmu" zavreči kot smeti! Bogati bogatijo, cerkev bogati, ostali pa "kud koji ljudi moji"! Bela krajina je pa sploh pozabljena, tudi naši dopisniki v nacionalki pridejo do besede samo ko je kaj zelo narobe pri nas.

23.4.2012Oceni Belokranjec 

Res zelo, zelo lepo napisano! A kot bi rekli, žal le glas vpijočega...Žal...

23.4.2012Oceni Janez 

Volili in podpirali ste Fabjana, Pahorja, Kresalovo in Golobiča. Zdaj imate, kar imate. In ne jokajte. Tri leta niste nič kričali, se nič oglašali, bili ste tiho. In prej 16 let, ko je v Črnomlju "gospodaril" Fabjan, kje ste bili takrat?

23.4.2012Oceni metka 

Čestitke za prispevek! Tako lepo ste napisali, da me je ganilo do solz. Spoštovana Vladka, še pišite, o Beli Krajini in o vaših občutkih in razmišljanjih. Hvala.

24.4.2012Oceni Metličanka 

Sem z drugega konca Bele krajine, ampak delim enake občutke, kot ste jih zapisali. Vse drži, lepo napisano ... pa vendar je najbolj žalostno spoznanje, ki za Belo krajino ne pomeni nič dobrega, da se mi je zdelo, kot da berem Župančičevo Dumo. Zakaj žalostno? Ker to pomeni, da smo v podobno enakem stanju kot pred 100 leti :(

24.4.2012Oceni janezek 

Tako kot je v komentarju zapisal Janez-ga podpiram. Od 91. tega leta je bilo vse OK, ker so kradli naprej tisti, ki so nas privedli do tega, da na koncu nismo imeli niti skret papirja, banane smo švercali iz Italije, vozili smo se na par nepar, cele noči stali v vrstah za bencin ... in še bi lahko našteval. Potem so pa ukinili SDK in si preko svoje mame NLB, ki je nacionalna sramota in bi jo bilo potrebno takoj podreti do temeljev, najemali kredite ... tra la la. To so zgodbe, ki jih že vrabci čivkajo. Žalostno! Kateri od teh gospodov je do sedaj odgovarjal, da so pripeljali Slovenijo do takega siromaštva. Kje je sedaj Petrle, ki nam je obljubljal Švico, sem zadnjič nekje prebral od naivnega državljančka, ker smo vsi verjeli v poštenost na oblast pa volili lopove - tega ne bom nikdar razumel...

začetnapredhodna Stran: 1/3naslednjazadnja

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto tri in sedem: