DL: Smreka pod sabo pokopala brata

29.3.2012 | 14:00

Peter Vintar (Foto: T. J. G., arhiv DL)

Peter Vintar (Foto: T. J. G., arhiv DL)

Naši gozdovi vsako leto zahtevajo več žrtev. (Foto. T. J. G., arhiv DL)

Naši gozdovi vsako leto zahtevajo več žrtev. (Foto. T. J. G., arhiv DL)

Skoraj pet let je že od tragičnega dogodka, ki je zaznamoval družino Vintar iz Vrha pri Boštanju. Pri podiranju dreves pri Dolenjem Podborštu je namreč umrl 37-letni oče štirih otrok Andrej Vintar, usodno 28-metrov visoko smreko pa je odžagal njegov brat Peter.

Andrej in Peter sta se v gozd podala že v začetku februarja. Podirala sta drevje za Andreja, prav on pa je bil tudi bolj izkušen, saj je opravil tečaj za sekača, in je mlajšega brata učil, kako se pravilno podira drevje. A očitno osnovnih pravil podiranja nista spoštovala, prav to pa je bilo za Andreja, ki je nameraval z bratom v kratkem odpreti podjetje, ki bi se ukvarjalo prav s sečnjo, 16. februarja 2007 usodno.

»Tistega jutra sva podpirala vsak svojo smreko, ki sta rasli kakšna dva metra narazen. Bratovo drevo je že padlo, jaz pa sem bil v času, ko sem žagal svojo smreko, s hrbtom obrnjen proti njemu. Ko sem zažagal deblo do konca, je brat že obžagoval veje na svojem drevesu, ko pa sem videl, da drevo pada v drugo smer, kot sem načrtoval, sem zakričal, a brat me ni slišal. Potem sem skušal smer padanja spremeniti z roko, a ni šlo,« se je usodnega trenutka spominjal Peter, ki ga je nesreča hudo prizadela. Z bratom, ki je hotel prevzeti očetovo kmetijo, sta bila namreč zelo povezana in dobro sta se razumela.

NEIZKUŠEN SEKAČ

»Podiranja dreves sem se začel učiti tri tedne pred tem dogodkom. Najprej sem brata le gledal, kako to počne on, ko sem začel podirati drevje še sam, pa me je opozarjal, kaj delam prav in kaj narobe. Govoril mi je, kako moram zažagati deblo, kam moram postaviti klin. Tudi opozarjal me je, da ne smeva do podrtega drevesa, dokler oba ne porušiva drevesa,« je pripovedoval Peter in dodal, da pri podiranju te 40 centimetrov debele smreke ni uporabljal klinov, ker je ocenil, da bo padla v pravo smer. Gozd je bil na tistem mestu resda gosto poraščen, a šele, ko je smreko požagal, je videl, da je ta prepletena s krošnjo bukve. Zato je tudi podrto drevo spremenilo smer padca.

In zakaj brat ni preveril zaseka? »Na začetku me je bolj nadziral, ko pa je videl, da ne delam napak, mi je delo pustil. Resda nisem imel veliko izkušenj, a do tistega trenutka je drevo vedno padlo v smer, v katero sem nameril drevo,» je pojasnil Peter.

NE DVA, PAČ PA VSAJ 50 METROV!

»Sekača sta bila eden od drugega narazen le dva metra, pri delu sta se ovirala, kar je v popolnem nasprotju s pravili in logiko varnega dela v gozdu. Biti bi morala narazen na razdalji dveh višin dreves, ki sta jih podirala, torej več kot 50 metrov,« je na sodišču, kjer se je Vintar zagovarjal zaradi očitkov o povzročitvi smrti iz malomarnosti, dejal Anton Turk, izvedenec za gozdarstvo.

»Že prvo drevo bi se lahko odbilo in poškodovalo vas ali pa bi iz tega drevesa priletela kakšna veja,« se je izvedenec obrnil k obdolženemu. »Pokojni bi sicer lahko videl zasek, a ta ni edini in najpomembnejši pogoj, ki določa smer padca drevesa. Pomembni so namreč tudi krošnja, nagnjenost drevesa, oblika debla, pa višina in smer podžagovanja ter debelina ščetine, vsega tega pa brat ni mogel videti,« je pojasnjeval izvedenec. Sicer pa se mora gozdar pred podiranjem prepričati, da je delovišče prazno, in tik pred podiranjem okolico z glasom opozoriti, da drevo pada: »V izkušeni skupini imajo sekači vedno očesni stik, saj zaradi glušnikov in hrupa ne slišijo dobro, v tem primeru pa niti od brata ne bi pričakoval, da gre k svojemu drevesu klestit veje, če eno drevo še stoji. V konkretnem primeru si obdolženi s klini ne bi bistveno pomagal pri usmerjanju drevesa zaradi prepletenosti krošnje, bi pa lahko z drugačno tehniko podiranja bolj usmeril padajoče drevo.«

Senat okrožnega sodišča, ki mu je predsedoval sodnik Boris Kodrič, je Vintarja spoznal za krivega povzročitve nesreče iz malomarnosti, mu je pa kazen zaradi osebne prizadetosti, kar je omogočala zakonodaja, ki je veljala v času nesreče, odpuščena. Že zavedanje, da je sokriv za smrt brata, je namreč dovolj huda kazen.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 2. februarja 2012.

Tanja Jakše Gazvoda

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

29.3.2012Oceni Franci 

Hudo, dovolj hudo, nikdar ne bo pozabil, siromak.

Komentiraj prispevek

Uporabniško Ime

e-Naslov

Vaš komentar

Izračunajte vsoto tri in štiri: