DL: Gorjanci potrebujejo dobrega gospodarja

2.2.2012 | 13:50

Miklavž je bil do nekaj let nazaj znan predvsem kot prizorišče tradicionalnega sindikalnega shoda, danes pa vedno bolj tudi po lastni turistični ponudbi. (Foto: B. B, arhiv DL)

Kako uskladiti vse obstoječe interese in dejavnosti na Gorjancih, ob tem pa razviti še dodatno ponudbo, ne da bi si pri tem dejavnosti škodile druga drugi? O tem se je v lepem poznojesenskem dnevu pogovarjala pisana druščina, ki jo je na pobudo Zlatka Katalenića iz Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva na Miklavžu na Gorjancih sklical nekdanji novomeški župan Franci Koncilija. (Foto: B. B., arhiv DL)

Kdor se večkrat poda na Gorjance, je najbrž opazil, da so čez poletje tam »zrasle« tri vrste novih tabel. V oči bodejo ovali, ki jih je postavil novomeški Zavod za turizem, nekoliko bolj posrečeni informacijski panoji so delo Društva gorjanske košenice, novomeško planinsko društvo je pred kratkim postavilo tudi nove usmerjevalne table.

Da so delali eden mimo drugega in da vse skupaj niti najmanj ni vizualno usklajeno, najbrž ni treba posebej poudarjati, kot tudi ne, da so imeli prvi, drugi in tretji pri tem v resnici prav dobre namene. Primeri, kot je ta, kar kličejo po nekem bolj usklajenem gospodarjenju z Gorjanci, ki v resnici niso le zeleno zaledje Novega mesta, njegov vir pitne vode, zakladnica lesa in poligon za oddih in rekreacijo, ampak tudi velik in neizkoriščen turistični potencial.

KRAJINSKI PARK NI PRAVA REŠITEV

Zaradi prepletanja različnih interesov in dejavnosti v tako občutljivem okolju, kot so Gorjanci, se vsake toliko časa pojavi pobuda, da bi tu ustanovili krajinski park. Prvo pobudo je le ta 1994 podalo Društvo Novo mesto, pred kratkim pa so enako predlagali še v Društvu slovensko-hrvaškega prijateljstva. A kot pravi Andrej Hudoklin z novomeškega zavoda za varstvo narave, razmere in politična klima ne takrat ne danes niso primerni za kaj takega, pa tudi potrebe za to sam ne vidi.

»V resnici Gorjance že zdaj varuje kar nekaj zakonskih aktov, umeščeni pa so tudi v območje Nature 2000. Pravila igre so torej dokaj jasna, ustanovitev krajinskega parka pa bi lahko v resnici pomenila le nek negativen halo efekt, ki bi še dodatno otežil življenje in vsake poskuse razvoja. Status parka tudi ni nujen za pridobivanje virov financiranja za konkretne projekte, še posebej, ker gre za mejno področje, za katera Evropa namenja precej denarja. Je pa pomembno, da vsi deležniki na Gorjancih delujejo usklajeno, za kar pa bi bila morda dovolj tudi neka neformalna koordinacija,« meni Hudoklin.

GORJANCI BREZ KOŠENIC NISO PRAVI

Na Miklavžu na Gorjancih se je prav o tej temi pred kratkim pogovarjala pisana druščina, ki jo je na pobudo Zlatka Katalenića iz Društva slovensko- hrvaškega prijateljstva v tamkajšnji planinski dom povabil nekdanji novomeški župan Franci Koncilija.

Franci Bratkovič je eden od ustanoviteljev družbe Perman, ki upravlja z domom na Miklavžu ter z različnimi programi in projekti bogati tamkajšnjo turistično ponudbo, je pa tudi član Društva gorjanske košenice, v katerem opozarjajo, da lahko Gorjance ohranimo v njihovi tradicionalni podobi le, če ohranimo tudi te čudovite in prepoznavne hribovske travnike, ki pa se v zadnjih letih vse hitreje zaraščajo. Kmetje gospodarskega interesa za vzdrževanje košenic nimajo več, so pa ti travniki velikega pomena tako za gorjanski ekosistem kot za razvoj tamkajšnje turistične ponudbe. A račun se preprosto ne izide. Strošek čiščenje enega hektarja zaraščenih košenic hitro poskoči na več kot 5.000 evrov, pravi Bratkovič, in očitno je, da bi potrebovali pomoč.

Da samo s prostovoljnim delom košenic ne bo mogoče ohraniti, priznava predsednik Planinskega društva Krka Novo mesto Anton Progar. Pred leti so planinci že poskušali, a delo, ki ga je treba vložiti v to, enostavno terja preveč časa. Tega pa nimajo na pretek, saj vzdržujejo več kot 150 kilometrov pohodnih poti. Le za to so lani porabili okoli 6.000 prostovoljnih delovnih ur.

NE VOJAŠNICA, DOM PRIJATELJSTVA!

Vsekakor pa bi bilo na Gorjancih v turističnem smislu najprej treba narediti red. Ivo Kuljaj, direktor novomeškega Zavoda za turizem, se zaveda, da pohodniki, ki puščajo avtomobile v Gabrju, pohajkujejo po neobstoječih poteh in s tem ustvarjajo nove steze, motijo tako domačine kot upravljavce velikih gorjanskih gozdnih posesti pa tudi lovce. Zato zavod pripravlja projekt celovite turistične infrastrukture Gabrje– Gorjanci, ki med drugim zajema ureditev parkirišča v dolini in določitev pohodnih poti. A tudi prej omenjene informacijske table so del tega projekta.

Težko se je izogniti občutku, da vse skupaj nastaja precej površno. A, Kuljaj ima še mnogo drznejše zamisli. Na Trdinovem vrhu in Miklavžu bi uredil parkirišče za avtobuse, cerkev sv. Jere bi po njegovem lahko postala romarska točka, na hrvaški strani, torej v Žumberku (tega je Hrvaška že razglasila za naravni park), pa bi v zapuščenih uvalah gojil krompir in vse skupaj povezal z Društvom za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Krona vsega bi bila, nadaljuje Kuljaj, da bi vojašnico na Trdinovem vrhu, ki jo 20 let po osamosvojitvi še vedno zaseda slovenska vojska, čeprav smo vojake že zdavnaj umaknili z meje, spremenili v dom slovensko-hrvaškega prijateljstva.

Nad tako pobudo je bil seveda navdušen Katelenić, ki je takoj predlagal, da bi društvo, ki ga vodi Božo Dimnik, na Gorjancih organiziralo srečanje slovenskega in hrvaškega predsednika, zavezal pa se je tudi, da bo Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva prihodnje leto v novomeškem kulturnem centru, v dvorani, ki nosi ime enega največjih zaljubljencev v Gorjance, Janeza Trdine, pripravilo javno tribuno o življenju ne obeh straneh hribovja.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8. decembra 2011.

Boris Blaić

Galerija