DL: Bosta zakonca štela od začetka?

30.1.2012 | 13:30

Ana in Matija Jakofčič sta 23. novembra praznovala 65-letnico poroke. H kruhu sta spravila štiri otroke, danes pa imata tudi štiri vnuke in pet pravnukov. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Ni ravno veliko primerov, da bi zakoncem uspelo dočakati 65-letnico poroke. Ana in Matija Jakofčič iz Gribelj pa sta 23. novembra praznovala takšen visok jubilej skupnega življenja. Kot sta povedala, se v župnijski cerkvi v Podzemlju, kjer sta se cerkveno poročila, ne spomnijo para s tako dolgim zakonskim stažem.

Očitno pa jih je tudi sicer zelo malo, saj nam ni uspelo izbrskati podatka, kako naj bi se imenovala takšna poroka. Na spletu so omenjene poroke le do 60-letnice. To je diamantna poroka. Morda pa bi zakonca Jakofčič morala šteti spet od začetka. Peta obletnica je lesena. Sicer pa jima je prav vseeno, kako se imenuje njuna obletnica. Bolj vesela sta, da se lahko skupaj spominjata svoje 65-letne življenjske poti.

Zvestobo sta si Ana, ki je bila letos stara 84 let, in Matija, ki bo februarja dopolnil 90 let, obljubila leto po končani drugi svetovni vojni. Ana je od Filakovih iz Gornjih Gribelj prišla za snaho v Spodnje Griblje. »Na cerkveno poroko v Podzemelj sva se peljala s kočijo, kako sva šla na civilno poroko v Črnomelj, pa se ne spominjava več,« pravi Matija, ki pa mu je dobro ostalo v spominu, kako se je, ko mu je bilo komaj pet let, poslavljal od očeta, ki je odšel v Kanado. »Obljubil je, da bo zaslužil denar in se vrnil, da bomo obnovili domačijo. A ga nismo videli nikoli več. Leta 1980 je v Kanadi umrl. Do druge svetovne vojne je pošiljal denar, tako da smo dokupili nekaj zemlje, po vojni pa je poslal pismo z vprašanjem, ali je od naše družine sploh še kdo živ. Vsi smo bili živi,« se nasmehne Matija.

Ko sta se z Ano poročila, je bilo treba obnoviti hišo, hlev, pod, svinjake, lopo za orodje. Res je pomagal oče iz Kanade, sicer pa sta morala zakonca vse postoriti sama, z golimi rokami. Preživljala sta se zgolj s kmetijo, h kruhu pa sta spravila tudi štiri otroke. Kakšen dinar si je prislužil tudi na ohcetih z igranjem na diatonično harmoniko, na katero se je naučil igrati sam, denar zanjo pa mu je pred drugo vojno poslal oče. Po vojni si je moral kupiti drugo, ker se mu je prva med vojno uničila. Nekaj časa sta igrala tudi skupaj z Jožetom Jakličem.

»Orali smo z junci. Šele okrog leta 1955 sem kupil konja in potem sva si pomagala s sosedom. Šele 30 let pozneje je bil pri hiši prvi traktor. Redili smo živino, prodajali mleko, krompir, čebulo,« našteva Matija. Prav po prodaji čebule, ki so jo imenovali žbularija, so bili Gribeljci še posebej znani. Jakofčičeva sta jo prodajala od Karlovca do Sodražice, Loškega Potoka, Čabra. Navadno je šla z njima še soseda. Na voz so naložili po 500 vencev čebule s po desetimi čebulami. Na pot od hiše do hiše so se vsako jesen odpravili po trikrat ali štirikrat. Pravita, da se je s takšno prodajo kar dalo zaslužiti. Ana je vzgajala čebulo belokranjko, ki je med gospodinjami še vedno priljubljena, celo za raziskave na Kmetijskem inštitutu.

»Pa gobe smo nabirali in prodajali. Ko smo še kosili steljnike, jih je bilo veliko. Sedaj je vse zaraslo,« se z nostalgijo spominjata Matija in Ana. Težko razumeta tudi, da je v vasi sredi ravnih polj le nekaj velikih kmetov, drugi pa nimajo nič živine več. »Včasih so imeli pri vsaki hiši po nekaj krav,« se nostalgično spominja Matija, ki po malem še kmetuje, predvsem pa rad skrbi za ovce, medtem ko Ana vrtnari in skrbi za kokoši.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8. decembra 2011.

M. Bezek-Jakše