DL: Leon je na svet prijokal kar na avtocesti

28.1.2012 | 12:00

Mali Leon z mamico, očetom in sestrico. (Foto: osebni arhiv)

Voznik reševalnega vozila Miro Brudar in babica Tanja Bon. (osebni arhiv)

Natalija Hromec pri porodu prvega otroka ni imela posebnih težav, rojevanje drugega pa si bo zagotovo zapomnila za vse življenje. Sina Leona je sredi septembra rodila kar na dolenjski avtocesti, malček pa je na svet prijokal tri mesece prezgodaj, težak komaj en kilogram. Že od začetka druge nosečnosti je Natalija vseskozi nekoliko krvavela, zato je vsakokrat, ko je na perilu zagledala kri, odhitela na pregled h ginekologu.

»Tistega septembrskega dne me je tudi nekoliko bolelo, zato me je Robi peljal na pregled v novomeško porodnišnico, kjer mi je ginekolog ob pregledu zatrdil, da še nisem odprta. Takrat sem bila v šestindvajsetem tednu nosečnosti, in ker v Novem mestu niso specializirani za rojstvo nedonošenčkov, so me zaradi bolečin z reševalnim vozilom odpeljali v ljubljansko porodnišnico,« svojo zgodbo začne pripovedovati Natalija, kateri se je prava drama začela odvijati šele na avtocesti.

OB ROJSTVU NI DIHAL

Bolečina se je na poti v Ljubljano stopnjevala, zato se voznik reševalnega vozila Miro Brudar ni obotavljal, ampak je stopil na plin in s prižganimi lučmi peljal proti prestolnici. Ob Nataliji je bila tudi babica Tanja Bon, ki je, kot bi že vnaprej slutila, da se bo nekaj zgodilo, s seboj vzela tudi babiško torbo in masko za predihavanje novorojenčkov, čeprav je bil ginekolog glede na takratno stanje prepričan, da bo vse v redu.

A že na karteljevskem klancu je Natalija začutila, da se v njenem trebuhu nekaj dogaja in da se popadki stopnjujejo. »Poskušala sem zdržati, vendar ni šlo.« Da bo treba roditi kar na avtocesti, je bilo kmalu jasno tudi babici, ki je Miru jasno sporočila, naj ustavi kar na odstavnem pasu avtoceste, nekaj metrov naprej od izvoza za Bič.

Porod je trajal le nekaj minut, a Leon takoj ob rojstvu ni zadihal. Ker se je rodil več kot tri mesece prezgodaj, Natalija je imela rok šele 20. decembra, namreč še ni bil dovolj razvit, da bi lahko sam premikal prsni koš. »Ko sem spoznala, da ne diha, sem se zelo ustrašila in padla v šok,« je povedala Natalija, a v težki situaciji sta Tanja in Miro ohranila trezno glavo in malčku takoj priskočila na pomoč. Tanja ga je nato hitro zavila, da mu je bilo toplo, na obraz mu je prislonila masko za dihanje in mu začela masirati srce. »Delovala sta kot usklajeno moštvo in vsak je natančno vedel, kaj mora početi,« se polna čustev spominja Natalija.

JOK PREBUDIL NJEN MATERINSKI ČUT

Med vožnjo do ljubljanske porodnišnice je babica Leonu vseskozi masirala srce, njena vztrajnost pa je bila poplačana tik pred porodnišnico, ko je malček končno pričel samostojno dihati. »Vožnje po avtocesti se sicer ne spominjam prav dobro, saj sem bila takoj po porodu precej raztresena, k sebi pa sem prišla, ko je Leon pred porodnišnico prvič na glas zajokal. Zgleda, da je takrat v meni prebudil materinski čut.«

Ob prihodu v porodnišnico je Tanja z nedonošenčkom oddrvela na intenzivni oddelek, kjer mu je tamkajšnje osebje takoj priskočilo na pomoč, ga hitro priključilo na aparate in ga položilo v inkubator. »Ker se je vse odvijalo tako hitro, sem ga videla šele kasneje v porodni sobi in še to le za trenutek. A takrat je bilo to dovolj, da sem se pomirila,« pravi Natalija.

Ker se je Leon rodil tri mesece prezgodaj, jo je zelo skrbelo, ali bo sploh preživel. Prvi trije dnevi so namreč ključni za preživetje nedonošenčkov, a Leon se je zelo dobro držal. »Od zdravnikov sva nato z Robijem slišala spodbudne besede, vseeno pa nama je bilo hudo, ko sva ga gledala skozi steklo in na njega polagala le dlani. Kot marsikateri novorojenček je tudi on imel zlatenico in nekaj težav z dihanjem, ki so bile posledica prezgodnjega rojstva,« je povedala Natalija, ki je svojega sina prvič v naročju držala šele trinajst tednov po njegovem rojstvu. Takrat so jo preplavila čustva, ki jih še danes težko opiše.

Z LEONOM VSE V REDU

Več tednov sta bila z Leonom v ljubljanski porodnišnici, konec oktobra so ju premestili v Novo mesto, šele pred dvema tednoma pa sta se po sedemdesetih dneh srečno vrnila domov, kjer so jima domači na Drganjih selih v občini Straža pripravili topel in prisrčen sprejem. Kljub temu da Leon ob rojstvu ni dihal, je zdaj povsem zdrav in je od takrat že precej zrasel.

»Če bi imela takšne težave že pri prvem porodu, bi po vsej verjetnosti dvakrat premislila, ali bi imela še enega otroka. Čeprav mi je bilo na trenutke zelo težko, še posebno takrat, ko sem v porodnišnici ležala brez njega in razmišljala, če je sploh še živ, se je vse skupaj srečno razpletlo. Za mano je precej stresno obdobje, ki pa sem ga dobro prenesla. Po glavi so se mi po sinovem rojstvu sicer podile črne misli, a z razmišljanjem o lepih stvareh sem jih pregnala,« je še povedala Natalija, ki je imela prva dva dneva sicer manjšo krizo.

Mali Leon je z rojstvom presenetil mnoge, tudi domače, ki septembra še niso imeli pripravljene druge otroške sobe, zato so morali z njo kar nekoliko pohiteti. Že na začetku je pokazal, kakšen borec je, veliko zaslug, da je sploh zaživel, pa gre babici Tanji in vozniku Miru, ki sta svoje delo opravila profesionalno in odgovorno. »Nikoli se jima ne bomo mogli oddolžiti za to, kar sta storila za nas,« je ob koncu še dodala Natalija, ki je z obema še danes v stiku.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8. decembra 2011.

Rok Nose