DL: Ko ne bo ovc, bo zaraslo vse do hiš

25.1.2012 | 13:40

Peter Selakovič v hlevu, kjer so ovce le od pozne jeseni do konca zime, sicer pa se pasejo na prostem. Selakoviču, ki je tretji največji rejec belokranjske pramenke v Beli krajini, je veliko do tega, da bi se ohranila avtohtona pasma, za tovrstno rejo pa dobi tudi posebno subvencijo. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Na 16. državnem tekmovanju v striženju ovc, ki je bilo oktobra v Semiču, so izročili tudi državna priznanja rejcem drobnice. Edini iz Bele krajine ga je za najboljšo rejo avtohtone pasme belokranjske pramenke v letu 2010 prejel Peter Selakovič iz Paunovičev pri Adlešičih.

V Paunovičih, vasi z devetimi hišami, so imeli nekdaj ovce pri vsaki hiši, pa tudi po šest ali sedem krav, kar je bila za te kraje že velika kmetija. Mleko so nosili v zbiralnico v približno kilometer oddaljene Žuniče. A nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije so Selakovičevi prenehali oddajati mleko, bolj pa so se usmerili v ovčerejo. »Na slovenskem in hrvaškem bregu Kolpe so ljudje v glavnem redili belokranjsko pramenko, saj so razmere za kmetovanje slabe. Kar je bilo mogoče obdelati, so pokosili ali preorali, po bolj strmi ali s kamni posejani zemlji pa so se pasle ovce. Za takšno pokrajino je najbolj primerna prav belokranjska pramenka, saj je zelo vzdržljiva in skromna ter preživi v še tako slabih razmerah. Zato se je v Beli krajini tudi obdržala,« pove Peter Selakovič, ki se je prav zato, ker so začeli bolj poudarjati rejo avtohtone pasme, odločil za belokranjsko pramenko.

Ne nazadnje ima poleg skromnosti tudi veliko drugih odlik. Zlasti okusno je meso jagenjčka, pečeno na ražnju, kar sladokusci dobro vedo. Manj pa je poznano, da so iz ovčjega mesa tudi odlične salame, hrenovke, kranjske klobase, golaž in še marsikaj. Ker Selakovičevi vso hrano za ovce, torej seno, koruzo, ječmen, oves in tritikalo pridelajo sami, jim zgolj njihova zemlja ne zadostuje. Obdelujejo jo okrog 15 hektarov, a tudi od sosedov, ki so jim za to hvaležni. Ne nazadnje s tem poskrbijo, da ne zarašča. Sicer pa imajo ograjene tri hektare pašnikov, s premičnim električnim pastirjem pa po prvi ali drugi košnji ogradijo še nekaj travnikov.

Zanimivo je, da je bilo od okrog 10.000 plemenskih ovc v Beli krajini, ki jih redi 200 rejcev, lani le 820 plemenskih belokranjskih pramenk, ki jih ima 23 rejcev. Od tega jih je 80 odst. v krajinskem parku Kolpa. Kot je povedal direktor KP Kolpa in ovčerejec Boris Grabrijan, bi moralo biti vsaj 5.000 plemenskih živali, da bi bila reja varna. A je Grabrijan optimist, saj je bilo pred 15 leti le pet ali šest rejcev belokranjske pramenke. Predvsem je pomembno, da je vseh 23 rej perspektivnih, torej imajo tudi naslednike. Tri od njih so celo zunaj Bele krajine, in sicer v Goriških brdih, na Štajerskem in v okolici Šentjerneja.

Selakovič pa pravi, da je prav zaščiteno območje, kot je krajinski park, tudi omejitev. »Ko sem nameraval zgraditi hlev za ovce, so mi rekli, da je v njem lahko prostora za največ 100 živali. Sedaj jih imam nekaj čez 60 in okrog 25 jagenjčkov,« pove Peter, sicer zaposlen kot avtoprevoznik, ki se bo v začetku prihodnjega leta upokojil. Seveda pomaga tudi žena Anka ter družina sina Denisa. Prav nanj Peter polaga vse upe. »Že sedaj sin opravi vsa večja dela, kako bo z ovčerejo pri nas v prihodnje, pa bo njegova odločitev. Stal mu bom ob strani, kakor koli se bo odločil. Vem pa, da bo, če bomo prenehali s kmetovanjem, zemljo zaraslo do hiš,« pravi Selakovič.

Poleg njih se namreč s kmetovanjem ukvarjajo še pri treh hišah v vasi: eni imajo ovce, drugi koze in tretji konje. A kmetovanje pri njih ni lahko tudi zato, ker morajo njive ograditi pred zajci in srnjadjo.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 24. novembra 2011.

M. Bezek-Jakše