DL: Ni bilo hujšega kot spoznanje, da moram v bolnišnico

16.1.2012 | 14:00

»Med zdravljenem se je na enem od skupinskih srečanj neka gospa čudila, kako se znanemu pevcu, ki pozna toliko ljudi, sploh lahko zgodi, da zapade v depresijo. Pa ji je psihiater, ki je vodil terapijo, dejal: ´Pa kolikim se to zgodi!´« (Foto: T. J. G., arhiv DL)

December je za večino ljudi najbolj vesel in pričakovanja poln mesec. A mnogi, predvsem osamljeni, se v prednovoletni evforiji še bolj zaprejo vase in ne vidijo izhoda iz stiske. V takšnem položaju je bil tudi pevec Nace Junkar, ki vedno pove, da je po rodu in srcu Dolenjec, zato si je prvo decembrsko nedeljo, ko je prišel na volišče v Kostanjevico na Krki, vzel čas tudi za pogovor o depresiji, zaradi katere je bil kar šestkrat v bolnici.

Kdaj ste začutili, da je z vami nekaj narobe? Da ste torej zapadli v krizo, iz katere sami niste več videli izhoda?

Ne spomnim se, da bi kdaj v življenju premišljeval o depresiji ali tesnobi. Saj mi je kdo kdaj rekel, da je depresiven, posebno, če so bili dnevi turobni. A ko danes razmišljam, kaj se je dogajalo meni, se spomnim na prvi znak, ki je bil v bistvu opozorilo, da je nekaj narobe.

Bil sem pred računalnikom in na radiu je bila glasba skladatelja Gustava Mahlerja. Kar naenkrat so mi začele teči solze, brez vzroka in seveda na moje veliko začudenje. Nisem namreč ravno cmerav človek in precej stvari znam prenesti pokončno in ponosno. Na to jokanje sem že pozabil, a se je pred desetimi leti zgodilo, da sem končal zvezo, ki je trajala dvanajst let. Bila je lepa, zanimiva, prisrčna, z boljšo polovico sva se izredno razumela, oba sva bila željna podobnih stvari, skratka, zveza, ki bi mi jo lahko vsak zavidal.

A čez noč sem ostal sam, zapuščen, v babilonu življenja, kot poje Violetta v Verdijevi Traviati. Ker nisem avanturist, se je začelo precej samotno osebno življenje, saj sem bil v službi med ljudmi, a temu je vsak dan sledil čas, ko sem bil sam. Postajal sem vedno bolj čuden, zapiral sem se vase. Dva meseca kasneje je zbolel moj oče. Diagnoza je pokazala neozdravljivost in obiskovati očeta dva, tri mesece v bolnici z vedenjem, da bo umrl, je bilo zelo hudo. Oče je umrl pred poletjem, takrat pa se je začelo.

Bili ste močno navezani tudi na mamo.

Seveda, zelo. In mami se je takrat izredno poslabšal revmatoidni artritis. Tako se je pri meni nakopičilo vse: ločitev, smrt očeta, mamina bolezen in še strašljiva samota. To me je privedlo do čudnega stanja. Na telefonske klice skoraj nisem odgovarjal, psihično in telesno sem postal neodporen, zato se mi je pojavila alergična astma v sapniku. Ker sta nad sapnikom glasilki, nisem mogel peti nekaj mesecev.

Eden od prvih znakov depresije je tiščanje v prsih. Se je to pojavilo tudi pri vas?

Tudi pri meni je bilo tako. Tiščalo me je v prsih, kar je bilo posledica tesnobe, ki nekako spada k depresiji. Dobival sem zdravila proti alergiji, antibiotike in še nekatera druga zdravila, ker sem bil tudi resnično bolan. A vzrok za vse je bila popolna psihična nestabilnost in šibkost. Zagrinjal sem zavese, nisem šel med ljudi, kar naprej sem ležal in samo spal bi in spal.

Kdaj ste torej prišli do spoznanja, da gre za depresijo?

Ko sva se dobila na kavi s prijateljico, psihiatrinjo dr. Biserko Peršič. Takoj je ugotovila, da gre za depresijo. Dobil sem zdravila. Dejansko se je stanje postopoma izboljševalo, kajti antidepresivi niso pomirjevala, ki delujejo v pol ure. Delovati začnejo približno po dveh, treh tednih.

In tu ste, kot ste že priznali, naredili eno največjih neumnosti v svojem življenju, saj ste bili sami svoj zdravnik in ste si po mesecu in pol jemanja sami ukinili zdravila.

Počutil sem se namreč popolnoma zdravega, zdravila pa sem prenehal jemati, ne da bi to povedal svojim zdravnikom. V dveh mesecih sem ogromno pel v ljubljanski operi in imel sem dvajset koncertov zunaj opere po vsej Sloveniji, kar je bilo izredno stresno. No, potem je pa udarilo. Mesec dni po tem, ko sem nehal jemati zdravila, se je začelo stanje hitro slabšati. Postal sem izredno nemiren, razdražljiv, obupen. Nisem mogel delati, niti peti ne, čeprav je to v mojem življenju glavno in prijetno poslanstvo. Greh bi bil, da si ne bi izšolal glasu in razveseljeval ljudi z njim. Kakor bi bil greh, da svojega pevskega znanja ne bi posredoval naprej.

Skratka, prišlo je tako daleč, da nisem mogel ne peti, ne poučevati, ne jesti, ne komunicirati. Kar naprej mi je bilo slabo in v novomeški bolnici so urgentno naredili CT, ker sem v dveh mesecih shujšal za 18 kilogramov. Moj osebni zdravnik dr. Stanislav Ostanek in psihiatrinja dr. Biserka Peršič sta ugotovila, da moram biti nujno hospitaliziran.

Verjetno je misel, da moraš zaradi psihe v bolnišnico, strašna, saj pri nas velja psihiatrično zdravljenje za tabu temo.

Ko mi je Biserka izrekla te besede, sem mislil, da me bo kap. A takoj sem bil hospitaliziran v Psihiatrično kliniko Polje, Enoto za krizne intervencije (EKI) v Mostah. Čeprav sem strašansko težko dojel, da sem res za tja, in sem šel z neverjetnim strahom in veliko količino pomirjeval v sebi, se je v nekaj urah bivanja na oddelku v meni vsa miselnost o psihiatriji spremenila.

Obkrožali so me pacienti, vsak s svojimi problemi in vzrokom, kaj jih je prineslo na ta oddelek, a vsi smo imeli skupno točko; depresijo ali tesnobo oziroma veliko duševno stisko. Pacienti so me neverjetno lepo sprejeli, takoj sem postal del njih, videli so, da sem, kljub temu da sem izpos tavljena javna osebnost, pač Nace, ki je tak, kot je. Sicer pa nisem bil nikoli visok in nedostopen človek, v takšnega pa so me vzgojili moji starši. Pa še to bi dodal, da ko sem prišel v bolnišnico, sem bil tako slaboten, da prve dni niti žlice nisem mogel držati, moral sem si pomagati z drugo roko, danes pa ponovno delam in koncertiram po vsej Sloveniji.

Zdravljenje v psihiatrični ustanovi ne pomeni le jemanja zdravil, pomembni so tudi pogovori.

Oba faktorja zdravljenja sta pomembna. Ekipa zdravnikov, psihologov, socialnih delavcev, sester in delovnih terapevtov skrbi za vsakega pacienta posebej in za vse skupaj. Na zdravljenju sem imel individualne in tudi skupinske pogovore s terapevti, obstaja tudi posebna telesna vadba, relaksacijsko razgibavanje, muzikoterapija in še mnogo vsega. Terapevti na psihiatrični kliniki so res enkratni. To lahko zatrdim, saj sem bil hospitaliziran šestkrat, nazadnje pred štirimi leti, a zadnja hospitalizacija je bila že dnevna, kar pomeni, da mi tam ni bilo potrebno spati, moral pa sem tudi vsak dan k mami, ki je bila takrat že v oskrbi v domu na Fužinah.

Velik problem je vrniti se nazaj v vsakdanje življenje. Kako se je to zgodilo pri vas?

Nekateri padejo v okolje, ki jih razume, nekateri pa ne. Jaz imam srečo, da mojo bolezen razumejo moji bližnji in moji nadrejeni v moji službi, v operi, kjer sem zaposlen že 33 let. Petindvajset let sem mojemu drugemu domu dajal ogromno, zdaj seveda manj. A nimam slabe vesti, saj sem v naši operni hiši toliko delal in garal ter se razdajal. Kar devetnajstkrat sem vskočil, ko je kdo zbolel. Na to slednje sem še posebno ponosen, saj menda ni primera v svetu. Vskočiti - pomeni, da imaš včasih časa le eno noč, največ pa dva dni, da se naučiš vlogo in rešiš predstavo, da ne odpade. Najbolj opazno sem vskočil v Cankarjevem domu, ko sem se čez noč naučil vlogo cesarja Altooluma v Puccinijevi Turandot in tako rešil veliko spektakularno predstavo. Gospod Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, mi še danes reče moj cesar.

Bili ste med prvimi znanimi Slovenci, ki ste javno spregovorili o depresiji. Kako to, da ste se odločili razkriti svojo bolezen?

Najprej je bilo naključje. Barbra Drnač je bila urednica Oddaje E plus na Kanalu A in me je zvabila nazaj pred zaslone, precej sem se namreč zredil, bil sem napihnjen, seveda tudi zaradi zdravil. V studiu je bil mlad novinar Boštjan Kljun in med pogovorom mi je rekel, da me je navajen z manj kilogrami, ničesar pa ni vedel o mojih težavah. V nekaj sekundah sem se odločil in odgovoril, da zaradi neke bolezni. Ker je Boštjan, ki je sijajen človek, spreten novinar, po spotu postal radoveden, sem se odločil in povedal, da človek včasih pride tako daleč, da zaradi psihe potrebuje zdravila in hospitalizacijo. Besede depresija nisem direktno omenil. Po tej oddaji so se na televizijo usuli klici gledalcev, zato so dva dni kasneje pripravili prispevek o depresiji, ki je izhajal iz mojega razkritja bolezni.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se tako razgalili pred vso Slovenijo?

Nikoli! Pravzaprav sem Boštjanu hvaležen, da me je pripravil do tega, da sem javno spregovoril o stvareh, ki sem jih do takrat skrival pred javnostjo. O svojih težavah sem želel spregovoriti tudi za bralce Dolenjskega lista, in to sedaj, pred prazniki, kajti ljudje z depresijo trpijo najbolj, ko se bližajo prazniki in med prazniki. Zato vsakemu svetujem, naj ne bo sam na božični in silvestrski večer, pa tudi na ostale praznike ne. Tudi če kdo od bralcev pozna koga, za katerega ve, da je osamljen, tesnoben ali pa je sicer sam, naj ga povabi na obisk ali ga obišče. Pa ne samo za praznike, ampak tudi sicer. S tem bo veliko prispeval k zdravju in počutju tega človeka.

Tudi vi ste spoznali, da nekateri ljudje kar težko verjamejo, da nekdo duševno zboli in da se težko najde človek, ki ti takrat stoji ob strani.

Zelo nerad, a moram povedati, da ko zboliš, nate zagotovo pozabi večina prijateljev, znancev. To je kruto spoznanje. Ko sem preboleval to zoprno in nadležno bolezen, me ni prišlo obiskat v bolnico ali domov niti toliko prijateljev, kot je prstov na obeh rokah. Ko danes razmišljam o tem, mi je po dolgem času postalo izredno hudo. Spoznal sem, da stara resnica žal še vedno velja.

Da je bilo tako, je gotovo prispevalo tudi dejstvo, da se o depresiji takrat še ni toliko govorilo.

Odkar sem začel javno govoriti o psihičnih težavah, se je začelo mnenje ljudi o bolnikih z depresijo spreminjati. Seveda sta se kmalu za mano oglasila še dva znana Slovenca in vse skupaj je pripomoglo, da postajamo Slovenci vse bolj osveščeni o bolezni, ki ima mnogo obrazov.

Imam občutek, da ste se zopet vrnili na stare tirnice, vedno vas obdajajo prijatelji. Je bolezen premagana?

Moja bolezen je na tri četrt ozdravljena, še vedno enkrat mesečno obiskujem psihoterapevta doc. dr. Boruta Škodlarja, ki je poosebljen fluid miru in ki moje zdravstveno stanje spremlja od vsega začetka, torej od leta 2003. Še vedno jemljem tudi zdravila. Ko prideš iz najhujšega, je pogovor zelo pomemben. Tudi pogovor s prijatelji, mnogo jih imam tudi na Dolenjskem, v Šentjerneju in Kostanjevici, kjer se počutim res doma. Ne smem biti preveč sam v svoji hišici nad Kostanjevico, sem pa veliko po klepetih. Lokali, posebej zunaj, so moja strast. Kako bi brez dopoldanske kave v lokalu, kjer obvezno najdem gospo Ančko, lastnico hiše. In kaj bi brez Fanike, Klemna in ostalih Sevškovih, pa sploh ne vem. Pri njih sem menda več kot doma, kadar sem v Kostanjevici. Kaj bi seveda brez vseh mojih sorodnikov, ki jih imam okoli sebe, pa vseh prijateljic in prijateljev.

Največje veselje v zadnjih letih pa so moji študentje. Ti mi dajejo s svojo mladostno vihravostjo, navdušenostjo, energijo in izredno voljo. Vesel sem, da je med njimi veliko Dolenjcev, ti imajo vedno prednost. Tako pač je. Letos sem se spoprijateljil tudi s člani ansambla Azalea, sem njihov mentor in pevcema pevski pedagog. Tako veliko časa preživim tudi z družino Malnar, predvsem z najmlajšim sinom Alenom, ki je začel tudi nastopati z mano, in to z velikim uspehom. Trenutno mi daje Alen izredno veliko volje in energije za delo.

Depresija se je v zadnjih desetletjih povzpela na vrh lestvice najpogostejših duševnih bolezni pri nas in po svetu in vsaj enkrat v življenju prizadene petino prebivalstva. Kaj bi torej svetovali ljudem, ki čutijo, da njihovo duševno stanje ni najbolj trdno?

Tisti, ki čutijo, da imajo takšne težave, naj ne čakajo in naj gredo pravočasno k zdravniku, saj jim lahko že njihov osebni zdravnik predpiše ustrezen antidepresiv. Ob tem naj ne bo nikomur nerodno in naj se nihče ne boji. Po vsej državi so tudi dežurne psihiatrične službe, v katere lahko pride vsak 24 ur na dan, in to brez napotnice. Zato velja moj nasvet: če ste v krizi, ne oklevajte. Predvsem naj vam ne bo nerodno.

Intervju je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 22. decembra 2011.

Tanja Jakše Gazvoda