DL: "Sem Dolenjec s slovenskim srcem"

9.7.2011 | 12:15

Sliko velikanko v Metelkovem domu v Škocjanu je umetnik ustvarjal dva tedna. (Foto: L. M., arhiv DL)

Ferenc Csernik in predsednik KS Bučka Alojz Hočevar, ki je tudi eden od umetnikovih učencev v likovni sekciji Ambrozia, pred Csernikovim avtoportretom na domu na Selih. (Foto: L. M., arhiv DL))

Umetnik s Knobleharjevim kipcem. (Foto: L. M., arhiv DL)

Ferenc Csernik ni najbolj zadovoljen, če se ga predstavi kot slikarja in kiparja madžarskega rodu, ki že vrsto let živi na Bučki. Saj ne, da skriva svoje poreklo, a pravi: “Jaz sem Dolenjec s slovenskim srcem.” Še sam ne razume prav dobro, od kje njegova naklonjenost do Slovencev, a čuti, da je tu res doma. Nemirni duh ga je vrsto let vodil po svetu, na koncu pa je le našel varen pristan v deželi pod Alpami.

Morda je za to “kriva” tudi žena Viktorija - iz poletne romance na hrvaškem morju je zrasla zrela ljubezen, kar za 24 let skupnega življenja že lahko rečemo. Imata tudi družino: 23-letnega sina Arpada in 21-letno hčer Ester, ki sta oba študenta, ter sedemletnega sinka Ambroža.

SLIKI VELIKANKI

Po nekaj letih življenja na Cresu sta Csernikova odšla živet na ženin dom v Domžale, ko pa sta pred dobrim desetletjem preko oglasa našla Bučko, se je vse spremenilo. Le kratek čas je družina sem prihajala le za vikend, kot je bilo tudi mišljeno, kmalu pa se je tu za stalno naselila. “Bučka je več kot pušeljc Dolenjske,” pravi umetnik, ki so ga tudi Bučklanarji vzeli za svojega. Ponosni so nanj, on pa jim vrača po svojih močeh.

Za letošnji kulturni praznik je s sliko velikanko, na kateri je prikazana Bučka, obogatil tamkajšnjo dvorano kulturnega doma. Ustvarjal jo je enajst dni. Csernikova slika velikanka od nedavnega krasi tudi oder Metelkovega doma v Škocjanu, le da gre tokrat seveda za upodobitev Škocjana. Delal jo je kar dva tedna. Sliko, na kateri je upodobil tudi škocjanska rojaka dr. Ignacija Knobleharja in Frana Metelka ter slovenskega poeta Franceta Prešerna in vinsko trto, bodo na ogled postavili ob letošnjem občinskem prazniku Knobleharjevo.

Ferenc Csernik, ki je po izobrazbi teolog, sicer pa zelo veren človek, lepo govori slovensko. Veliko se ukvarja z zgodovino Slovencev in Škocjančanov. Tako je naštudiral podobo Frana Metelka, to pomlad pa je izklesal tudi njegov kip v naravni velikosti, ki ga bodo postavili pred Metelkov dom v Škocjanu. Pri tem delu ne more prehvaliti pomoči župana Jožeta Kaplerja. “S prejšnjim županom Antonom Zupetom sva dobro sodelovala, a novi župan je nekaj izjemnega. Kako se je zavzel pri iskanju lipe, ki sem jo potreboval! Ko je gozdar ni našel, se je sam podal na delo, jo našel, obul gumijaste škornje, lipo požagal in mi jo pripeljal. Kaj takega še nisem videl!” navdušeno pripoveduje umetnik in doda, da ga je župan tudi obiskal na domu v Dolenjih Raduljah pri Bučki, kjer je kiparil in se sploh zanimal za njegovo delo.

GALERIJA, PARK ...

Ferenc Csernik, ki je razstavljal od Avstralije do Evrope, okrog dva tisoč njegovih slik pa je našlo svoj prostor po vsem svetu, ima na kulturnem področju v škocjanski dolini kar dosti načrtov. Želi, da bi v starem župnišču v Škocjanu zaživela galerija, v bližnjem parku bi postavil kipe pomembnih ljudi škocjanske doline, tudi vseh duhovnikov, ki so tu službovali. Na Bučki bodo na primer že letos postavili njegov kip pesnika Kumljanca.

Ferenc že izdeluje tudi Knobleharjeve kipce, ki jih bo občina imela kot protokolarno darilo. Po zaslugi Csernika je na Bučki pred nekaj leti zrasla tudi Ambrozzia, likovna sekcija kulturnega društva. Združuje kar dosti nadobudnih likovnikov iz vse občine in nekateri so že prav dobro napredovali. Tudi ob letošnjem krajevnem prazniku pripravljajo razstavo svojih del v kulturnem domu, kjer je umetnikov atelje, čeprav ustvarja tudi doma.

V vinski gorici na Selihslikar rad tudi vrtnari. Z ženo, ki je njegov prvi likovni kritik, si pridelata veliko zelenjave, Ferenc pa se je kot pravi Dolenjec lotil celo vinogradništva in obiskovalca pogosti s svojim cvičkom. “Ja, čisto sem se poslovenil. Slovenija je zelo raznolika in lepa, a najboljši ste Dolenjci: veseli, odprti, gostoljubni in delavni ljudje. Srečen sem, da živim tu.” Ko bi takšno domoljubje večkrat srečali tudi pri drugih Slovencih!

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 2. junija 2011.

Lidija Markelj